Postati prijatelji Zemlje
Z Erichom Pico se je pogovarjal Jason Francis

Friends of the Earth (Prijatelji Zemlje) je neprofitna organizacija, ustanovljena leta 1969, s sedežem v Washingtonu DC. Je del Friends of the Earth International, mreže 77 nacionalnih skupin in več kot 5.000 lokalnih aktivističnih skupin, ki delajo skupaj, da ustvarjajo bolj zdrav in pravičen svet. Z več kot 2 milijonoma članov in podpornikov po vsem svetu njihove kampanje vključujejo poudarek na čisti energiji kot rešitvi za globalno segrevanje, zaščiti ljudi pred potencialno škodljivimi tehnologijami, spodbujanju transporta z nizkim onesnaževanjem in ustvarjanjem podpore davku na finančne transakcije, s katerim bi osnovali programe proti revščini in klimatskim spremembam v državah v razvoju. Erich Pica, mednarodno priznan strokovnjak za energetske subvencije, je predsednik Friends of the Earth ZDA. Jason Francis ga je intervjuval za Share International.

Share International: Ali nam lahko poveste kaj o projektih, v katerih trenutno sodeluje Friends of the Earth ZDA ?
      Erich Pica: Ena od največjih akcij, ki teče zdaj, je kampanja Klimatska pravičnost, ki se navezuje na mednarodna pogajanja o podnebnih spremembah. Za malo ozadja, večina skupin Friends of the Earth International se je strinjala glede niza načel o podnebnih spremembah, ki poudarjajo pomen zmanjševanja globalnih toplogrednih plinov, kot tudi zagotavljanja znatnih virov financiranja za prenose čiste energije in prilagajanje podnebnim spremembam državam v razvoju.
      Poleg tega, da dajo ta finančna sredstva na voljo, morajo ZDA in druge razvite države doseči večje zmanjšanje svojih emisij toplogrednih plinov kot države v razvoju.
      Da bi ta načela zaživela v praksi, Friends of the Earth International in Friends of the Earth ZDA v zadnjih nekaj letih pošiljata aktiviste na različne konference, ki jih sponzorirajo Združeni narodi, na katerih potekajo pogajanja za mednarodno pogodbo o podnebnih spremembah – ali je to Kopenhagen, Bonn ali kjerkoli drugje.
      Ti aktivisti iz Evrope, ZDA, Afrike, Južne Amerike in Azije na teh forumih izpovedujejo potrebe držav v razvoju. Imamo tudi aktiviste v državah v razvoju, ki delajo s svojimi nacionalnimi vladami, da se prepričajo, da si te res močno prizadevajo za ublažitev podnebnih sprememb, kot tudi za sredstva za prilagajanje podnebnim spremembam.
      Aktivisti v Združenih državah pritiskajo vlado ZDA, da zagotovi več sredstev in da postane bolj proaktivna pri energetski zakonodaji, o kateri se prav zdaj razpravlja v ameriškem kongresu. Te različne kampanje ustvarjajo precej močan glas na mednarodni ravni za močnejše izžarevanje in finančne cilje.

S. I.: Lahko navedete nekaj uspehov, ki so jih imeli Friends of the Earth v preteklih letih?
      E. P.: Friends of the Earth ZDA so pomagali pripraviti osnutek Pavleyjevega zakona v Kaliforniji leta 2002, ki je bil prvi zakon o emisijah toplogrednih plinov za vozila. Predsednik Obama je šele pred kratkim poskrbel, da je ta standard toplogrednih plinov za vozila postal državni zakon v Združenih državah. Aktivisti Friends of the Earth so z delovanjem zoper vojaški inženirski korpus Združenih držav in reševanjem neštetih rek pred zajezitvijo in preusmeritvijo v preteklosti podrli več kot 200 jezov in nasipov.
      Eden od naših prvih bojev je bila ustavitev razvoja nadzvočnega prevoza. Program nadzvočnega prevoza je bila vladno financirana raziskava potniških letalskih družb, ki naj bi ustvarila floto letal, ki potujejo hitreje od hitrosti zvoka. Mi smo temu ugovarjali na temelju vplivov na okolje in na ozon in v tem boju zmagali.
      Izvedli smo številne kampanje s pomočjo naših prizadevanj, imenovanih Green Scissors Campaign (kampanja Zelene škarje), ki je koalicija davčnih zavezancev, okoljskega, javnega interesa in skupin potrošnikov, ki so presekale zvezno potratno in okolju nekoristno porabo iz zveznega proračuna. V preteklih letih smo zmanjšali subvencije za jedrsko energijo, za dodatne gradnje jezov in za izkoriščanje nafte in plina, s čimer smo davkoplačevalcem v ZDA v času trajanja programa prihranili približno 55 milijard dolarjev.
      V sodelovanju z našimi mednarodnimi kolegi smo bili pred kratkim sposobni ustvariti območje nadzora emisij po Združenih državah in Kanadi. Potniške ladje zdaj kurijo težko ladijsko gorivo, ki je morda najbolj umazano gorivo na Zemlji, ki oddaja velike količine toksinov in škodljivih snovi. Skupaj z International Maritime Organization (Mednarodno pomorsko organizacijo) in US Environmental Protection Agency (EPA: Agencija za zaščito okolja Združenih držav), smo lahko ustvarili cono, ki sega približno 200 milj od Kanade in Združenih držav Amerike, v kateri morajo ta plovila uporabljati destilirano pomorsko gorivo s precej čistejšim izgorevanjem. Ta sprememba bo zmanjšala zdravstvene stroške po vsej državi v 40 pristaniščih, ki kršijo standarde EPA o čistem zraku. To so le nekatere naše zmage.

S. I.: Socialna pravičnost, kakor tudi okoljska vprašanja, so ključnega pomena za delo Friends of the Earth. Kako skupina gleda na odnos med socialno pravičnostjo in varstvom okolja?
      E. P.: Za Friends of the Earth gre socialna pravičnost in varstvo okolja z roko v roki. Lahko bi ščitili okolje in vaše edino poslanstvo bi bilo zaščititi kos zemlje, toda četudi menite, da so zadaj za tem, kar povzroča uničevanje okolja, na prvem mestu družbeni in gospodarski razlogi, boste še vedno imeli temeljne vzroke, ki vplivajo na okolje v vsaki situaciji – ali je to prevelik izlov v oceanih, krčenje gozdov v Indoneziji, proizvodnja etanola v Braziliji ali postavljanje elektrarn na premog v revne skupnosti v Združenih državah. Značilno je, da gre degradacija okolja z roko v roki z neenakostjo, s katero se soočajo domorodni ljudje po vsem svetu.

S. I.: Zagovorniki jedrske energije jo razglašajo kot rešitev za globalno segrevanje. Kakšno je stališče Friends of the Earth o jedrski energiji?
      E. P.: Friends of the Earth ZDA je v svojem delu nasprotovala jedrski energiji. Z ekonomskega vidika industrija jedrske energije še vedno ni sposobna plačevati lastne poti. Od proizvodnje in izkopavanja urana do odlaganja odpadkov ameriška vlada v veliki meri subvencionira jedrsko energijo. Z okoljskega stališča obstajajo težave, povezane z izkopavanjem in predelavo urana ter odlaganjem radioaktivnih odpadkov, potem ko je ta enkrat šel skozi reaktor, ker nihče na svetu ni ugotovil, kako z njimi ravnati. To je okoljski problem, ampak tudi moralni, saj z ravnanjem z radioaktivnimi odpadki, ki nastanejo v jedrskih reaktorjih, bodoče generacije obremenjujemo za več deset tisoč let.
      Iz osnovne perspektive globalnega segrevanja jedrska energija proizvaja emisije ogljika s predelavo urana iz rude. To ni brezogljična tehnologija. Izgradnja novih jedrskih reaktorjev bo trajala 10 let, vemo pa, da lahko vlagamo v energetsko učinkovite in obnovljive vire energije veliko hitreje in to nam bo dalo veliko boljše rezultate. Mi pač ne vidimo jedrske energije kot izvedljive možnosti in zato moramo začeti jedrsko energijo zmanjševati zdaj.

S. I.: Kaj je treba spremeniti, da se nad državnimi funkcionarji zmanjša moč obeh, tako fosilnih goriv kot jedrske industrije?
      E. P.: Obstaja več ravni reform, ki jih moramo opraviti. Prvič, korporacije imajo preveč dostopa. Pred kratkim je Vrhovno sodišče Združenih držav odločilo o primeru Citizens United, ki je v bistvu dalo korporacijam neomejeno svobodo govora, ko je dovolilo neomejene skupne donacije za politične kampanje.
      Že približno 100 let obstaja pravna teorija, da bi korporacije morale imeti takšne pravice, kot ljudje. Ta doktrina je vkodirana v zakonodajo s številnimi precedenčnimi sodnimi odločbami, ki korporacijam dajejo tvoje ali moje pravice. Ne verjamemo, da lahko imamo temeljne reforme ali naslovimo kritična vprašanja iz okolja, zdravstvenega varstva ali drugih socialnih pravic ali progresivnih vzrokov, dokler ne bomo ugotovili, kako "resetirati" moč korporacij. Del tega je Citizens United in kampanja za reformo finančnih sredstev. Del tega je tudi, da korporacije dobijo vse prednosti iz naslova biti oseba, vendar nobene od odgovornosti.
      Kar se je zgodilo enajstim delavcem BP (British Petroleum) v nesreči naftne ploščadi v Mehiškem zalivu, je bil v bistvu nemaren umor. Kar razlitje povzroča zalivskim skupnostim, je okoljski umor. Če bi bilo to prizorišče zločina, bi te ljudi vrgli v ječo, ne pa jim omogočili, da govorijo na televiziji in upravičujejo in prikrivajo svoja dejanja.
      V zadnjih 40 letih sta v gospodarstvu ZDA in po svetu postala prevladujoča tržni in korporacijski fundamentalizem, ki ju simbolizira filozofija "korporacijam zaupamo". Nič več se ne sprašujemo o procesu odločanja v korporacijah. Vladno regulatorno avtoriteto smo predali korporacijam. In videli smo vplive te filozofije: neutemeljen korporacijski fundamentalizem, ki je privedel do največjega zloma Wall Street-a po veliki depresiji. To filozofijo "korporacijam zaupamo" vidimo kot dejavnik v nesreči naftne ploščadi BP. Postali smo samozadostni. Prav zdaj smo na vrhuncu moči korporacij in fundamentalizma.
      Mi kot družba moramo to vrniti v poprejšnje stanje. Okoljske skupnosti, skupnosti za zdravstveno oskrbo, skupnosti za državljanske pravice, sindikati in skupnosti za pravice gejev, lezbijk in transseksualcev bodo vršile vse širši postopni pritisk. Da bi ta fundamentalizem, ki je prisoten v ameriški vladi in gospodarskem sistemu, sploh začeli potiskati nazaj, bo potreben koncentriran pritisk z vseh teh naprednih področij.

S. I.: Ko gledamo ta širši, kolektivni poriv, bo za to potrebna soglasnost, poenotena vizija. Bi ta vezljivost lahko bilo sprejetje, da se moramo odmakniti od konkurenčne, razklane in materialistične družbe in svoj gospodarski sistem in razne druge institucije opreti na medsebojno delitev virov, pri kateri so najpomembnejši ljudje in okolje?
      E. P.: Vsekakor. Trenutno svojo gospodarsko rast in srečo merimo z vsemi napačnimi stvarmi – koliko lahko porabimo in kupimo –, ne pa z odnosi, ki jih imamo, in zmožnostjo zagotavljanja zdrave hrane. V svoji pisarni imam citat Dalajlame, ki se imenuje paradoks našega časa. Začne se: "Imamo večje domove, vendar manjše družine. Več udobja, toda manj časa." Vpliv našega, na potrošnji temelječega gospodarstva je, da imamo več "blaga", vendar živimo manj izpolnjena življenja. Sicer več blaga mečemo proč, vendar smo ujetniki prav tega blaga, ki ga kupujemo. To moramo ponovno premisliti, ker ta planet ne more vzdržati naše fanatične potrošnje blaga.

S. I.: Razpravljala sva, kaj je šlo narobe pri reševanju podnebnih sprememb in drugih okoljskih vprašanj. Na drugi strani, kaj je treba storiti, da bo podnebna zakonodaja začela funkcionirati?
      E. P.: Vsaka podnebna zakonodaja mora začeti z znanostjo. Začeti mora s cilji za zmanjšanje, ki mora biti višje in agresivnejše, kot tisto, kar znanstveniki imenujejo najslabši možni scenarij. To pomeni, da si moramo prizadevati za veliko več kot dvajset odstotno zmanjšanje. Morali bi si začeti prizadevati za štirideset ali petdeset odstotno znižanje do leta 2020.
      Obstajati mora tudi močno spoznanje, da so Združene države glavni onesnaževalec. Ne glede na to, kaj Kitajska počne prav zdaj, so Združene države zgodovinsko največji onesnaževalec. Povrhu vseh znanstvenih zmanjšanj imamo moralno obveznost, da gremo še dlje, saj smo mi tisti, ki planet v bistvu potiskamo čez rob.
      S cilji zmanjševanja moramo ugotoviti, kako zmanjšati emisije in postaviti ceno za ogljik brez uporabe na Wall Streetu temelječih mehanizmov. Problem z zakonodajo, o kateri zdaj razpravlja ameriški kongres, je, da uporablja "trgovanje z izpusti" – na trgu temelječ načrt, ki v bistvu pooblašča Wall Street, svetovni "Goldman Sachs" (svetovna investicijska in trgovska podjetja), da bi našla načine za služenje denarja in morda zmanjšala emisije toplogrednih plinov. Če verjamete, da korporacije že imajo preveč moči in pooblastil v družbi in zaradi posledic zloma Wall Streeta, se zdi kot norost, da bi te korporacije pooblastili, da zmanjšajo emisije toplogrednih plinov. Postaviti moramo ceno za ogljik skozi nekakšen davek ali strukturno pristojbino, s katero upravlja zvezna vlada.
      Prav tako nesmiselno za državo je, da subvencionira ali ščiti industriji fosilnih goriv in jedrske energije – industriji, ki sta nas v bistvu spravili v to godljo –, ali jima celo prizna mesto v prihodnosti. Moramo investirati tako v raziskave čiste energije, kot v razvoj, toda še pomembneje je, da te tehnologije umeščamo. Da bi te tehnologije umestili, smo do neke mere lahko odvisni od trga, toda na neki točki moramo to obravnavati kot drugo svetovno vojno ali kot to, ko je predsednik Kennedy pošiljal človeka na Luno. Na neki točki mora biti vlada proaktivna in uporabiti svoja sredstva in zmožnosti za ureditev in zakonodajo, s katero trg, gospodarstvo in potrošnike spodbuja, da porabijo manj energije.
      To so temeljna načela podnebnega zakona. To lahko storite na različne načine, ampak to je tisto, kar se mora zgoditi.

S. I.: Ali je še kaj, kar bi radi dodali?
      E. P.: Globalno segrevanje je prvi radikalni globalni simptom, da živimo izven naših naravnih meja in od nas zahteva, da temeljito premislimo, kako energijo uporabljati, proizvajati in porabljati. To je le prvi od številnih kazalnikov, ki jih vidimo.
      Vidimo hiter propad morskih ekosistemov. Vidimo pomanjkanje čiste vode v skupnostih po vsem svetu. Vidimo vplive na kmetijsko zemljo zaradi industrijskega kmetovanja, ki je pognalo korenine v zadnjih štiridesetih letih. Vidimo propad številnih ekosistemov na Zemlji in naravnih sistemov – bodisi da gre za ogljikov cikel, dušikov cikel ali vodni cikel – to je posledica industrijske revolucije v zadnjih sto petdesetih letih.
      To je cilj, klic sodobnega okoljevarstvenega gibanja, da se te težave temeljito, enkrat za vselej, odpravijo tako, da se družbo prepriča, da obstaja boljši način. To je klic prihodnosti. To je poziv sedanjosti. Če ne bomo uspeli, si je težko predstavljati, kakšen bo planet čez petdeset let.

Več informacij: www.foe.org in www.greenscissors.com

Jason Francis je sodelavec Share Internationala iz Massachusettsa, ZDA.