Odmikanje od jedrskega
s Paulom Gunterjem se je pogovarjal Jason Francis

Onkraj jedrskega (Beyond Nuclear op.p.) je nevladna organizacija s sedežem v Marylandu, ZDA. Njihov cilj je izobraževanje javnosti, uradnikov in medijev o potrebi po opustitvi jedrske energije in jedrskega orožja, da bi tako zagotovili varno prihodnost. Skupina zagovarja demokratične in okolju prijazne načine pridobivanja energije.
      Paul Gunter, direktor projekta Nadzor reaktorja, ki poteka v okviru dejavnosti Onkraj jedrskega, je govornik o nevarnostih jedrskih reaktorjev in s tem povezanih varnostnih vprašanjih. Je soustanovitelj protijedrske zveze Clamshell (1976), ki je z nenasilnimi protesti nasprotovala izgradnji jedrske elektrarne v Seabrooku, kasneje se je iz tega razvilo protijedrsko gibanje v ZDA.
      Za Share International se je z njim pogovarjal Jason Francis.

S. I.: Katere nevarnosti spremljajo proizvodnjo energije z uporabo cepitve atoma?
      P. G.: Problemi, ki jih vidimo v Fukušimi, jasno demonstrirajo inherentno nevarnost generiranja električne energije z uporabo procesa cepitve jedra. V tem procesu je elektrika zgolj stranski produkt, njegova zapuščina pa je širok nabor radioaktivnega inventarja, ki ne predstavlja jasne nevarnosti zgolj med potekom same operacije, pač pa je trajna grožnja biološkim sistemom in v bistvu vsemu življenju. Generacije, ki od teh procesov ne bodo imele niti vata energije koristi, bodo trpele za toksičnimi posledicami jedrskih odpadkov in se bodo morale ukvarjati s to obupno dediščino, graditi pregrade in s tem dodeliti nov pomen ruskim babuškam – sčasoma bodo namreč morali graditi zaščitne pregrade nad zaščitnimi pregradami.

S. I.: Koliko nesreč v jedrskih elektrarnah se je zgodilo v teh letih?
      P. G.: Težko je določiti število vseh nesreč – še posebej pa vseh stanj tik pred nesrečo – saj je znano, da jedrska industrija v primerih težav z reaktorji informacije zelo nadzoruje. Na primer, v bivši SZ se je leta 1957 zgodila jedrska nesreča v Kištimu (obrat, ki predeluje jedrsko gorivo), ki mnogo let sploh ni bila uradno priznana. Leta 1966 je prišlo do nesreče na jedrski elektrarni Fermi 1, locirani le malo izven Detroita, in informacije so bile ponovno zelo nadzorovane. Večina ljudi je seznanjena z nesrečo na otoku Treh milj, ki se je zgodila 28. marca 1979, vendar so minili trije dnevi, preden je guverner Pensilvanije nosečim ženskam in otrokom svetoval, naj zapustijo 5 milj široko območje okoli okvarjenega reaktorja. Minila so leta, preden so priznali, da se je delno stopila sredica reaktorja.
      Potem je prišlo do nesreče 26. aprila 1986 v ukrajinski jedrski elektrarni Černobil blizu Kijeva. Tega dogodka niso razkrili, vse dokler jedrski inženir ni odkril povečanega sevanja nad jedrsko elektrarno Forsmark na Švedskem. Ugotovili so, da sevanje ne izvira iz njihovega objekta. Ko se je s tem dejstvom seznanila svetovna javnost, je SZ priznala, da je pred tremi dnevi prišlo do jedrske nesreče. Tudi med protesti May Day, ki so potekali v Kijevu, oblasti javnosti niso obvestile o eksploziji in izjemno povečanem sevanju v atmosferi.
      Sedaj smo soočeni z veliko nesrečo v Fukušimi in imamo jasen dokaz o tem, da jedrska industrija in japonska vlada skušata prikriti razsežnosti te katastrofe.
      Bilo je tudi več manjših incidentov v bivši SZ in ZDA, ne le na komercialnih jedrskih elektrarnah, pač pa na napravah z jedrskim pogonom. Problemi so se pojavljali tudi na raziskovalnih reaktorjih v ZDA in po svetu. Med prvimi žrtvami so trije ljudje, ki so umrli ob jedrski nesreči v vojaškem poizkusnem reaktorju. Do nesreče, v kateri so umrli delavci, je prišlo tudi leta 1999 v Tokaimuri na Japonskem (obrat za predelavo urana).

S. I.: Če se ozreva na Fukušimo, kako učinkoviti so varnostni načrti, če pride do nesreče v reaktorju?
      P. G.: Če govoriva o jedrski energiji, je edina učinkovita zaščita preprečevanje nesreče. Ob sproščanju sevanja, če do tega pride, se bo to širilo z vetrom, vremenskimi pojavi in vodo. To pa seveda pomeni, da se tveganje prenaša onkraj meja področij, za katere veljajo varnostni načrti. ZDA imajo evakuacijske načrte za področje, ki se razteza od reaktorjev v radiusu 10 milj. To je politično in arbitrarno določeno področje. Veliko krat je bilo utemeljeno, da to ni zadostna razdalja za učinkovit umik ljudi od nesreče in radioaktivnih izpustov. Sedanji scenarij predvideva, da evakuirane ljudi pripeljejo v sprejemne centre za dekontaminacijo in radiološki nadzor, ki pa so od centra nesreče oddaljeni zgolj 12 do 15 milj. Načrt predvideva tudi vzpostavitev posebnega območja v radiusu 50 milj, v katerem bi lokalne in državne oblasti vzpostavile zaščitne ukrepe, vključno z zaščito živine, nadzorom kmetijskih izdelkov, vode in tako dalje.
      V nesreči, ki se je zgodila leta 1979 na otoku Treh milj je prebivalstvo okoli Harrisburga izvedlo spontano evakuacijo. Grožnja, ki je ni moč videti, okusiti ali občutiti, narekuje človekovo obnašanje in ljudje bodo dejali: "Umaknimo se". V velikih populacijskih centrih je zelo verjetno, da bo neuspešen vsak poizkus nadzorovane evakuacije ljudi, ki živijo blizu nesreče, saj se bodo spontano evakuirali ljudje, ki živijo 25 ali več milj od nesreče. Na zoženih področjih bo prišlo do prometnih zastojev, kar bo preprečilo umik ljudi, ki živijo blizu reaktorja. Spontana evakuacija na področju Treh milj je vključevala tudi celotne ekipe zdravnikov in medicinskega osebja, ki so bili locirani do 25 milj od elektrarne.
      Podobno bi se utegnilo zgoditi tudi pri tistih, ki se kot reševalci odzivajo ob nesrečah, še zlasti pri prostovoljcih, denimo pri šoferjih šolskih avtobusov, ki so zadolženi, da v coni nesreče poberejo otroke in jih pripeljejo v zbirne centre. Velika verjetnost obstaja, da bi to nalogo zaradi zaščite svoje družine odložili ali pa v celoti opustili. Podobno se je zgodilo tudi v primeru orkana Katrina, ko je četrtina policistov iz New Orleansa raje evakuirala svoje družine. V naravi jedrske nesreče je, da spodbuja te vrste opustitve nalog reševalcev, ker je nevernost potencialno tako razširjena in ni nobenih znakov, ki bi jih lahko občutili, okusili, se jih dotaknili ali videli, zato naravni strah pred posledicami onemogoča ustrezne krizne odzive. To se je zgodilo tudi v Fukušimi. Populacija, ki je bila zbrana v centrih, ki so bili od mesta nesreče oddaljeni med 20 in 30 kilometrov, je bila v bistvu v karanteni, saj konvoji s hrano in vodo niso vstopali v 30 kilometrsko cono. Namesto, da bi drugi dan po nesreči evakuirali nosečnice, doječe matere in otroke, so ti ostali v karanteni v coni.
      Seznanjeni smo tudi s primeri, ko so ljudje sami zapustili 20 do 30 kilometrsko cono in zaradi strahu pred jedrsko kontaminacijo niso bili deležni zdravstvene oskrbe. Od njih so pred nudenjem zdravstvene oskrbe zahtevali potrdila o dekontaminaciji. To so izjemne okoliščine, ki otežujejo, odložijo ali onemogočijo varnostne ukrepe ob jedrski nesreči.

S. I.: Zagovorniki jedrske energije trdijo, da je ta tehnologija ustrezen odziv na potrebe po zmanjševanju globalnega segrevanja. Menite, da je to utemeljeno?
      P. G.: Absolutno ne. Drži, da jedrske elektrarne ne proizvajajo dima in da ima energija, pridobljena z jedrsko tehnologijo, manjši ogljični odtis kot tista, ki jo pridobimo iz fosilnih goriv. Pri fosilnem gorivu dobimo 750 gramov ogljika na kilovatno uro, pri jedrski tehnologiji pa okoli 66 gramov. Vendar se vrednost ogljika pri vetrnih tehnologijah giblje med 5 in 8 grami na kilovatno uro. Čeprav je moč trditi, da imamo pri prehodu iz fosilnih tehnologij na jedrske zmanjšanje ogljičnih emisij, je to zmanjšanje še bolj dramatično pri prehodu iz jedrskih tehnologij na obnovljive vire. Pri spopadanju s klimatskimi spremembami bi se na tej točki morali soočiti z dejstvom, da je potrebno ogljik povsem odstraniti iz atmosfere. Potrebujemo najbolj učinkovite programe za generacijo brezogljičnih emisij. Če pa ogljične emisije nadomestimo z jedrskimi odpadki, je to tako, kot da nam zdravnik pri zdravljenju odvisnosti od kajenja predpiše heroin. Ničesar ne pridobimo, če eno nevarnost zamenjamo za drugo.

S. I.: Kako zelo je subvencionirana jedrska tehnologija?
      P. G.: Ne morete preganjati jedrskih elektrarn, ne da bi preganjali vlade, ki jih gradijo. Zasebniki nimajo interesa, da bi gradili jedrske elektrarne. Lahko berete komentarje, ki so jih zapisali v Standard & Poor’s, Fitch Financial Services in Moody’s Investment Services. Omenjene agencije so že v 70-ih spoznale, da je jedrska energija bistveno predraga. Finančni zlom je v bistvu končal obdobje jedrske energije še pred nesrečama v Černobilu in na otoku Treh milj. Finančna tveganja so onemogočila možnosti za tržno regulirano jedrsko dejavnost, s katero bi se ukvarjal zasebni sektor. Ta tehnologija zahteva navezavo na državne dotacije in s tem je povsem odvisna od vlade in davkoplačevalcev.
      Poglejmo primer Francije, ki jo pogosto prikazujejo kot primer dobre prakse pridobivanja jedrske energije. Tam je jedrska industrija v lasti države. Tukaj v Marylandu se je podjetje Constellation Energy združilo s francosko Electricity de France, ki je v državni lasti, da bi na zahodni obali zaliva Chesapeake izgradili jedrsko elektrarno. Ko je podjetje Constellation izračunalo stroške državnih posojil, potrebnih za pričetek investicije, so ugotovili, da je tveganje previsoko in so se iz projekta umaknili. Vidimo torej, da se "jedrska renesansa" pri razvoju novih reaktorjev spreminja v "jedrski umik".

Izobraževanje, zagovorništvo in neposredno delovanje

S. I.: Kako Onkraj jedrskega pomaga pri zmanjševanju jedrske tehnologije in orožja?
      P. G.: Mi smo v prvi vrsti zagovorniška in izobraževalna organizacija. Javnost izobražujemo o nevarnostih jedrske energije in orožja ter o potrebi po njuni opustitvi. Osvetljujemo temeljne kršitve človekovih pravic v Nigeriji, Kazahstanu in celo v ZDA, kjer poteka miniranje z uranom. Opozarjamo na trajne probleme, ki so povezani z jedrskimi nesrečami in shranjevanjem odpadkov.
      Dejavni smo kot zagovorniška organizacija za skupnosti, ki se soočajo z namerami o izgradnji novih reaktorjev ali podeljevanjem licenc za obstoječe. Onkraj jedrskega skupnostim pomaga tudi pri soočanju z nevarnostmi, ki izvirajo iz "rutinskih" jedrskih emisij in nenadnih izpustov radioaktivnih plinov in vode. Sodelujemo pri vzpostavitvi forumov in delavnic, pa tudi na javnih soočenjih, kjer se soočamo s Komisijo za jedrske predpise ZDA. Zagotavljamo vodenje nenasilnih akcij, ki obsegajo celoten spekter peticij in zborovanj, podprli pa smo tudi že civilno nepokorščino.

S. I.: S kakšnim odporom, in s kakšno podporo, se sooča Onkraj jedrskega?
      P. G.: Žalosti me, da moram dejati, da je nesreča v Fukušimi podprla razumevanje nuje po odvračanju od jedrske tehnologije. Edina ustrezna zaščita je preprečevanje. Nenadzorovani izpusti jedrskega sevanja v Fukušimi so dokazali potrebo po zaprtju jedrskih elektrarn, preden ponovno nastopi problem Treh milj, Černobila ali Fukušime, le z drugim imenom. To bi lahko bila jedrska elektrarna blizu vas. Ljudje se prebujajo. Teh lekcij se učimo na zelo dramatičen način, vendar je to problematika, pri kateri se lahko zgodi, da ljudje zaspijo in pozabijo na nevarnosti, povezane z jedrsko energijo in orožjem. Zato nadaljujemo s pozivi za zaprtje jedrskih elektrarn ter k opustitvi jedrskega orožja, pozivamo k demontiranju jedrske infrastrukture po svetu. Po tem pa se bomo lahko pričeli ukvarjati s kolosalno nalogo, kaj storiti z jedrskimi odpadki, ki jih imamo, česar ne ve nihče. Dobivamo vse več pozornosti in podpore, vendar je jedrska energija tukaj v ZDA dobro zasidrana na Kapitolskem griču ter v Beli hiši in Pentagonu. Storili bodo vse, da bi zmanjšali napore jedrske opozicije, tudi z diseminacijo napačnih informacij, ki trivializirajo grožnje jedrske izpostavljenosti na vseh ravneh – tako predlagajo, da se določijo enake stopnje za radiacijsko izpostavljenost 25 letnega moškega, fetusa v prvem trimesečju ter doječe matere. Ta industrija vodi dobro financirano kampanjo dezinformacij, ki je učinkovita v politični areni in omogoča, da se ta uničevalna sila opoteka naprej.

S. I.: Ali nam lahko kaj poveste o vlogi, ki jo bo pri soočanju s to uničevalno silo in dokončni opustitvi jedrske energije in orožja odigrala vse bolj informirana javnost in moč ljudstva?
      P.G.: Kot smo pravkar videli v Egiptu, na primer, obstaja potreba po demokratizaciji naših energetskih politik. To je sedaj bistveno, ljudstvo bo moralo vstati in se spopasti z izzivom energetske politike, ki je osredotočena na koristi posameznikov. Sedaj imamo tehnologije za demokratizacijo energetskih politik in promocijo obnovljivih virov. Generacijo električne energije je potrebno decentralizirati in jo razpršiti med ljudi, zagotoviti je treba brezogljično in brezjedrsko energetsko politiko za 21. stoletje. Tega ne bo moč uresničiti brez spopada z izjemno finančno in politično močjo korporacij, ki temeljijo na fosilnih ter jedrskih tehnologijah in so nas vse do danes čvrsto držale v svojem primežu. V preteklosti so zaradi energetskih politik izbruhnile vojne, danes pa jih moramo demokratizirati z nenasilnimi kampanjami.

Informacije: www.beyondnuclear.org