Naslednja generacija je spregovorila
s Ta’Kaiyo Blaney se je pogovarjal Gary Dorko

Ta’Kaiya Blaney je 11-letna okoljska aktivistka, igralka in kantavtorica iz kanadskega domorodnega plemena Sliammon. Že od leta 2009 dejavno spodbuja prebivalstvo k uporu proti netrajnostnemu razvoju in predvsem proti predlagani gradnji naftovoda, ki bi ga podjetje Enbridge Corporation speljalo čez ozemlje domorodcev v Britanski Kolumbiji. Ta’Kaiya je spregovorila in nastopala po vsej Kanadi in drugod po svetu. Udeležila se je konference "On the Road to Rio +20" v Indoneziji, ki jo je sponzoriral Program Združenih narodov za okolje, ter bila odposlanka na Vrhu ZN za Zemljo junija 2012 v Riu de Janeiru. Po njenem mnenju je potrebna nič manj kot "revolucija Zemlje". Gary Dorko jo je intervjuval za Share International.

Share International: Si pevka in kantavtorica ter v svojih pesmih izražaš svojo zaskrbljenost in upe. Ali lahko kaj poveš o teh stvareh?
      Ta’Kaiya Blaney: Pojem že od svojega četrtega leta – to je ena od mojih strasti. Ko sem v časopisu prebrala članek o tem, da nameravajo speljati naftovod Northern Gatewayod katranskih peščin v Alberti skozi Britansko Kolumbijo do tihomorske obale, sem pretresena spoznala, da so direktorji in vlada pripravljeni ogroziti mojo kulturo, ki se prenaša iz roda v rod že od pradavnine. Zgrožena sem bila, da so pripravljeni naftovod speljati čez naše svete vodne izvire in razvodja. Če bi prišlo do razlitja nafte, bi bili naši vodotoki povsem uničeni – in naši vodotoki so avtoceste naše kulture. Tukaj živijo tudi lososi, ki so velik del naše kulture. Če uničite en del, uničite celoten ekosistem. Kot domine: če jih stresete, se vse sesuje. Nisem mogla verjeti, da hočejo naftovod speljati skozi gorovje Rocky Mountains in tvegati, da ga zadene zemeljski plaz ali zajame gozdni požar. Ni vprašanje, ali bo prišlo do razlitja nafte, ampak kdaj. Nemudoma sem hotela izraziti svoj pogled skozi to, kar najraje počnem – skozi petje. Zato sem napisala pesem Shallow Waters (Plitve vode), ki govori o tem, kako bi razlitje nafte iz naftovoda ali katranskih peščin prizadelo vse nas in našo prihodnost. Pesem sporoča, da če ne bomo ničesar storili, bo vsega konec.

S. I.: Kakšen je bil odziv Vancouvra in Britanske Kolumbije, ko si govorila o predlaganem naftovodu Northern Gateway?
      T. B.: Veliko nas želi ohraniti našo zemljo neokrnjeno, kajti v Britanski Kolumbiji imamo čudovito divjino, ki je edinstvena na Zemlji. Imamo gozd, v katerega lahko gremo, ne da bi hodili po smeteh. Ponoči vidimo zvezde. Ne želimo, da bi naftovod vse to uničil.
      Potem je tukaj želja po dobičku. Pravijo, da je dolar središče, okrog katerega kroži naša kultura. Nekatere ljudi lahko zaslepi in je dolarski znak vse, kar vidijo. Mislim, da smo razdeljeni na pol: polovico nas skrbi za zemljo, vodo in nebo, druga polovica pa vidi le dobiček. Četudi nočejo, da bi bila njihova zemlja uničena, jim dobiček predstavlja nadomestilo za nevarnost, da bodo vso to lepoto izgubili za vekomaj.

S. I.: Z materjo si odšla na sedež podjetja Enbridge v Vancouver in se poskusila pogovoriti, vendar ti niso dovolili v stavbo.
      T. B.: Res je. Bila sem zelo zmedena, kajti takrat sem bila stara 10 let (zdaj jih imam 11) in me niso spustili noter. Tudi zelo razočarana sem bila, saj sem se bila veselila, da bom lahko izrazila svoje skrbi. To je bilo moje prvo javno dejanje proti podjetju Enbridge, ki se je navsezadnje kar dobro izteklo, saj so pokazali, da se nočejo pogovarjati z 10-letnim otrokom, kar je res slabo.

S. I.: Nato si poslala pismo generalnemu direktorju podjetja Enbridge. V svojem odgovoru je zapisal, da je to projekt za naslednjo generacijo, kot je tvoja, in ji bo zagotovil delovna mesta in energijo.
      T. B.: Mislim, da je motiv za naftovod zgolj denar. Kar pa se tiče izjave, da to delajo za mojo generacijo – ko bom stara toliko, kot je zdaj on, želim loviti ribe, ne da bi ujela kakšno s tremi glavami. Želim početi stvari, o katerih mi je pripovedoval kookpa [dedek] in uživati v neokrnjeni divjini, ki jo imamo, kajti ni le dom za živali, tudi naš je.
      Ljudje pogosto pozabljajo, da je to tudi naš dom in da si ne moremo kar najeti bunkerja in živeti v njem za vekomaj. Z onesnaževanjem in uničevanjem škodujemo svoji materi Zemlji. Vse to se nam bo nekega dne vrnilo, in kaj bomo potem? Poglavitno vprašanje je torej, ali želite moji generaciji in tisti, ki še sploh ni rojena, zapustiti z nafto prepojeno zemljo, ali pa nam privoščite čisto in neokrnjeno naravo, kjer se lahko igramo? To deželo želim ohraniti nedotaknjeno in čisto. Želim zaščititi Zemljo. Oni morda to vidijo kot projekt za prihodnost, jaz pa vidim le uničevanje in posmehljiv molk o vsem, kar bi lahko rešili.

S. I.: Ali lahko kaj poveš o sebi kot o domorodki in o tem, kako vse to vpliva na tvoj pogled na okolje?
      T. B.: Moj kookpa in oče sta mi pripovedovala o tem, kako sta odhajala na obalo in v zaliv ter lovila slanike in opazovala plavanje kitov. Ni jima bilo treba skrbeti zaradi toksičnosti slanikov ali rastlin, ker je bila voda nedotaknjena. Oče mi je dejal, da so življenje, zemlja in voda sveti. Ta nauk prihaja od mojega kookpa in prednikov mojih prednikov. Ko slišim te zgodbe, postanem žalostna, saj me zadene spoznanje, da nikdar ne bom mogla početi stvari, o katerih govorita. Izselili so nas iz naše vasi, katere ime – Toshusum – pomeni voda med drstenjem slanikov. Našo vas so poplavili, da so lahko zgradili mlin za papirno kašo.

S. I.: V več svojih govorih praviš: "zdravljenje Zemlje in zdravljenje tradicij"?
      T. B.: V naši kulturi je vse povezano – zemlja, voda in zrak so del celote in jih ni mogoče ločiti. Eno od sporočil moje pesmi Shallow Waters je to, da če ne bomo storili ničesar, bo vse uničeno. Prepričana sem, da Zemljo onesnažujemo že desetletja, in zdaj, po tako obsežnem uničevanju, je čas za zdravljenje. Če želimo še naprej živeti na tem svetu, bo potrebnega veliko zdravljenja namesto uničevanja. Potrebnih bo veliko ljudi, toda nekatere rešitve že imamo: imamo sončno, geotermalno in vetrno energijo. Napraviti moramo korake v smeri teh sprememb, ki so bolj trajnostne. Ne moremo čakati, da korporacije in vlade spremenijo tok dogodkov. Mi sami moramo biti del te spremembe.

S. I.: Udeležila si se nedavne konference ZN Rio +20 o trajnostnem razvoju. Ali nam lahko kaj poveš o svojih izkušnjah na tej konferenci?
      T. B.: Bila sem zelo vesela, da sem lahko šla tja, ker sem mislila, da se bodo tam zbrale vlade in predstavniki narodov sveta in spregovorili o trajnostnem razvoju, česar ne počnejo prav pogosto. Pomislila sem: "Odlično! Končno bomo začeli ukrepati v zvezi z resnično pomembnimi stvarmi." Toda ko sem prišla tja, sem bila zelo razočarana, ker so konferenco obvladovale korporacije. Prispeli smo v velikih črnih avtobusih z velikimi belimi napisi "Petrobras", kar je ime enega od velikih naftnih podjetij v Braziliji. Prodajali so tudi spominske diamante, kar je po moje zelo licemersko do ljudi, ki so z malo denarja pripotovali iz svojih vasi in protestirali proti rudarskim podjetjem ter posledicam rudarjenja za njihove skupnosti. Sponzorji so bila nekatera najhujša podjetja, kot je Coca Cola. Nekaj vidikov udeležbe na vrhu pa je bilo tudi pozitivnih. Srečala sem domorodne prebivalce, kot sem sama, ki imajo v svoji kulturi enake nauke, da sta zemlja in voda sveta. Soočajo se s podobnimi problemi kot številni domorodci v Kanadi, na primer z jezovi hidroelektrarn, ki grozijo njihovi zemlji s poplavami, ali korporacijami, ki si želijo prisvojiti njihove vire in ogrožajo njihov način življenja. Srečala sem številne ljudi iz različnih krajev, ki imajo vsi isto sporočilo in enak namen. Bilo je osupljivo, saj sem srečala tudi poglavarje iz Amazonije, česar ne doživiš vsak dan. To je bilo zame eno od najbolj navdihujočih doživetij. Srečala sem tudi otroke in mladino z enako vizijo prihodnosti Zemlje in sveta, kot jo imam sama. Lepo je vedeti, da nisem sama, da se ne borim sama. Z vrstniki si delim strast in skrb.

S. I.: Na koncu nekaterih svojih govorov in nastopov poveš tole: "Imate glas, naj vas slišijo. Imate dar, delite ga." Ali lahko poveš kaj o tem?
      T. B.: Oče mi je dejal, da je stvarnik vsakemu od nas podaril dar, za katerega moramo biti hvaležni in ga ne smemo skrivati temveč ga moramo deliti z drugimi. Povedal mi je tudi, da imam glas in da se ne smem bati. Ko sem zbrana in prežeta s strastjo, naj spregovorim, da bodo slišali moj glas. Zato to povem tudi drugim ljudem, ker vem, da je jih je veliko, predvsem otrok – pa tudi odraslih – ki se bojijo spregovoriti.
      Svojim vrstnikom povem, da nas imenujejo generacija današnjega dne, smo "generacija sedanjega trenutka". Za korporacije, ki rudarijo in gradijo in vrtajo luknje v prihodnost, so naša prihodnost, zemlja, zrak in voda zgolj priložnost za zaslužek. Ne bodo tukaj za vedno in nekega dne bodo to zemljo morali izročiti otrokom moje generacije in tistim, ki sploh še niso rojeni. Kaj nam bodo dali? Nam bodo dali gozdove brez dreves, reke, spremenjene v uborne mlake, nekoč čudovite gore, razdrobljene v grušč? To ni prihodnost, ki bi se je veselila, in ni prihodnost, v kateri bi se današnji otroci veselili biti odrasli. To je naša prihodnost, zato ljudem govorim, naj vzamejo svojo prihodnost v svoje roke.

S. I.: Govoriš mladim. Ali greš tudi v šole?
      T. B.: Svojega sporočila ne usmerjam le k otrokom, ker potrebujemo vsakogar. Za spremembo potrebujemo veliko ljudi. Potrebujemo toliko ljudi, kot jih le lahko pritegnemo, kajti vlade in korporacije si ne prizadevajo za trajnostno prihodnost. Te korake moramo napraviti sami. S skupino iz vrha v Riu, imenovani "MI, KANADA", sem se odpravila na pot z vlakom po vsej Kanadi in sem spregovorila v številnih osnovnih šolah. To je bilo čudovito doživetje – obiskati otroke moje starosti in jih poučiti o tem, kaj lahko sami storijo.

S. I.: Ali želiš z nami deliti kakšno zaključno misel?
      T. B.: Ne bojte se zavzeti za lastno prihodnost. Dvignite glavo, spregovorite in ne dovolite, da vam ljudje govorijo, da ste premladi. Ni treba biti najpametnejša oseba na svetu – jaz nisem najpametnejši človek na svetu – toda če ste strastni in vas iskreno skrbi, morate ukrepati.

Več informacij: takaiyablaney.com

Revolucija zemlje
Avtorici pesmi: Ta’Kaiya Blaney in Aileen De La Cruz

Iz daljave,
milijonom milj še jaz sledim.
Spremenjen svet,
je edina trofeja, ki si jo želim.
Stanje narodov,
onesnaženost, vojna in pohlep.
Vidimo rešitve,
toda dejanja so glasnejša od besed.

Ne čakajmo na jutri,
ne živimo v preteklosti,
saj "jutri" več ne bo,
če sedanjost se ne spremeni.

Generacija sedanjega trenutka, otroci prihodnosti, revolucija Zemlje.
Vse stvarstvo ihti, občutek neskončne bolečine ne da mi proč,
z dejanji bom prispevala, da bo popravljeno vse, kar je polomljeno,
da bo vrnjeno vse, kar je odvzeto
in upam na zoro novega dne.
Pozivam vse in vsakogar – pridružite se mi v revoluciji Zemlje.

Prehodimo dolgo pot,
naši glasovi štejejo v milijone.
Soočimo se z odporom,
saj pravilno in napačno nista ista pot.
…
Hodila sem po deželi tej, ki nekoč je čudovita bila,
ki bila je dom.
Videla sem reke, kako presahnejo in
skupnosti brez doma.
Kjer so ptice in reke bile,
betonski jezovi stojijo,
zdaj takoj lahko to popravimo in spremenimo!

Gary Dorko je sodelavec Share Internationala iz Vancouvra, Kanada.