Kanček previdnosti
Danella Meadows

Kaj storiš, ko želiš hitro napredovati, a je pot naprej temna, verjetno nevarna in skoraj popolnoma neznana? Pospešiš? Nadaljuješ z zmerno hitrostjo? Upočasniš? Se ustaviš?
      To vprašanje je prisotno v ozadju večine okoljskih ukrepov. Ne vemo zagotovo, kakšen učinek imajo pesticidi na zemljo, vode, druga bitja ali na nas. Imamo samo nejasno sliko tega, kako bo učinek tople grede vplival na klimatske razmere. Glede posledic genetskega inženiringa tipamo v temi. Naj torej nadaljujemo? Kako hitro?
      Strategija Združenih držav in tudi mnogih drugih dežel je doslej nihala med pospeševanjem in umirjanjem tempa. Mnogokrat je cena postala jasna šele desetletja kasneje v obliki zastrupljenih izvirov, bolnih rek, nezdravega zraka, umirajoče divjadi, deformiranih novorojenčkov. Zdaj nekatere vlade menijo, da je bolj smiselno upočasniti tempo ali pa se celo ustaviti.
      Politika 'počasne poti' je predmet vročih razprav v Evropi in v Združenih narodih, a je redko omenjena v novicah v Združenih državah. Imenujejo jo "načelo previdnosti". Osnovna ideja je vsakomur znana. Kanček preventive je vreden več kot veliko zdravljenja. Poglej, preden skočiš. Če si ne moreš privoščiti, da bi izgubil, ne kockaj. Ali kot je bilo izraženo na znanstvenem srečanju v letu 1988: "Ko neka dejavnost prične ogrožati ali škoditi človeškemu zdravju ali okolju, bi morali uvesti varnostne ukrepe, tudi če vse povezave med vzroki in posledicami še niso znanstveno popolnoma dokazane." Ali kakor je temu rekla Christine Todd Whitman dva meseca preden jo je George W. Bush imenoval za predsednico Agencije za zaščito okolja Združenih držav (US Environmental Protection Agency): "Priznati moramo, da je negotovost del procesa upravljanja z naravnimi bogastvi, spoznati moramo, da je včasih lažje preprečiti okoljsko škodo, kot pa jo kasneje popravljati, in premakniti težo dokazov s tistih, ki zagovarjajo zaščito, na tiste, ki predlagajo dejavnosti, ki bi lahko bile škodljive." Če je to zares mislila, bi bila lahko zgodovinska predsednica EPA.
      Okoljska politika Združenih držav ne temelji na načelu previdnosti, temveč na 'rizičnem upravljanju'. To pomeni uravnoteženje tveganja s koristjo. Če kaže, da korist presega tveganje, le s polno paro naprej. Če bo pesticid povzročil raka samo eni osebi na milijon ljudi, združenju pa bo prinesel sto milijonov dolarjev, gremo v to.
      V zvezi s politiko tveganja in koristi obstajata dva velika problema. Prvi je ta, da so tisti, ki nosijo tveganja, le redko tisti, ki jim pripada korist. Drugi problem je v tem, da so koristi običajno mnogo bolj znane kot tveganja. Strašljivo je, kako malo vemo o tem, kar počnemo. Nedavno je na primer v reviji Science izšel članek, v katerem je 17 znanstvenikov iz 6 dežel povzelo literaturo o klimatskih spremembah. V članku so citirana dejstva, kot na primer: v zadnjih 100 letih, kar uporabljamo fosilno gorivo, je koncentracija ogljikovega dioksida v atmosferi dosegla višje vrednosti kot v prejšnjih 420.000 letih.
      Članek znova in znova ponavlja, da ne vemo, kaj to pomeni za planet. "Bolj ko se oddaljujemo od domene, ki je bila značilna za predindustrijski sistem na Zemlji, bolj resno preizkušamo meje našega razumevanja načina, na katerega se bo zemeljski sistem odzval", pravijo avtorji. In "ljudje so dejansko posegli v vsak pomembnejši bio-geo-kemičen krogotok, posledice tega vmešavanja na interakcije med elementarnimi ciklusi pa so malo znane.
      Naj torej pritisnemo plin do konca? Nek drug članek, ki je izšel v reviji Science v decembru, daje pregled tega, kar vemo o učinkih genetsko spremenjenih organizmov. Ta članek je še en slavospev negotovosti. "Niti tveganje niti koristi genetskega inženiringa niso gotove ali univerzalne." "Naša nesposobnost natančnega predvidevanja ekoloških posledic, še posebno dolgoročnih interakcij višjega reda, še povečuje negotovost, ki je povezana z oceno tveganja." "Lahko, da obstajajo še dodatne ali še neznane koristi ali tveganja, o katerih objavljeni podatki še ne govorijo." Ali naj vzamemo stotine genetsko spremenjenih organizmov iz laboratorijev in jih posadimo na milijone arov zemlje.
      Nek drug članek v reviji Science povzema ugotovitve strokovne tabele o endokrinih disrupterjih - kemikalijah, ki oponašajo hormone in vsebujejo mnoge pesticide in plasticide. Tabela kaže, da neverjetno majhne koncentracije teh kemikalij - koncentracije, ki smo jim dejansko vsi izpostavljeni - lahko povzročijo težave podganjim in mišjim zarodkom. Te ugotovitve so toliko bolj vznemirljive, ker nasprotujejo osnovni predpostavki, na kateri temelji vsa politika toksičnosti: da je dovolj nizka količina vsakega strupa v bistvu neškodljiva. Toda raziskave so bile opravljene na laboratorijskih živalih. "Kakšna povezava bi utegnila biti med temi izsledki in kasnejšimi boleznimi v življenju živali, da sploh ne govorimo o ljudeh, ni gotovo," zaključuje članek.
      Ali naj nadaljujemo s samovoljno uporabo kemikalij?
      Da, pravijo tisti, ki služijo z njimi. Ne, pravi previdnostno načelo. Plastika, pesticidi, fosilna goriva, gensko spremenjeni posevki lahko prinesejo nekaj denarja, nam prihranijo čas in povečajo udobnost. Vendar obstajajo tudi načini, verjetno bolj počasni, ki pa zmorejo tudi brez njih ali z mnogo manjšo uporabo le-teh. Ni vredno tvegati zdravja ljudi ali planetarnih funkcij, ki nas vzdržujejo, samo da bi obdržali hitrost napredka.