Kako varna je jedrska energija?
Dietrich Fischer

Basel, Švica – Vsi lahko občutimo le globoko sožalje in sočutje za žrtvami strašne katastrofe, ki jo je 11. marca 2011 utrpela Japonska. Doslej eden najmočnejših svetovnih potresov, jakosti 9 stopnje; 10-metrski cunami, ki je izbrisal številna obalna območja; spanje preživelih na prostem pri nizkih temperaturah; pomanjkanje hrane in vode ter vrsta eksplozij in požarov v šestih jedrskih reaktorjih elektrarne v Fukušimi, z nevarnostjo taljenja jedrske sredice in sproščanja velikih količine radioaktivnosti.
      Nekateri zagovorniki jedrske energije že dolgo trdijo, da je večja nesreča približno tako verjetna, kot da v nekoga trešči meteorit. Jedrska industrija je leta 1975 profesorja Normana Rasmussena prosila, naj pripravi poročilo, s katerim bi javnost prepričali o varnosti jedrske energije. V poročilu je bilo ugotovljeno, da je verjetnost popolnega uničenja jedrske sredice približno 1 proti 20.000 za vsak reaktor v enem letu.
      Realnost je pokazala, da gre za veliko podcenjevanje. Tri najbolj znane resne jedrske nesreče so se pripetile v jedrskih elektrarnah na Otoku treh milj leta 1979, v Černobilu leta 1986 in zdaj v Fukušimi. Vendar je bilo nesreč še veliko več in tudi delnih uničenj jedrskih sredic s sproščanjem radioaktivnosti.
      Študija, ki jo je vodila organizacija Greenpeace prikazuje, da je nesreča v Černobilu med leti 1990 in 2004 povzročila približno 200.000 dodatnih smrti samo v Belorusiji, Rusiji in Ukrajini. Jedrska elektrarna v Fukušimi ima približno tridesetkrat toliko radioaktivnega materiala kot reaktor, ki je eksplodirala v Černobilu in Japonska je veliko gosteje poseljena.
      Tudi če ne bi bilo nesreč, pa v zadnjih petdeset letih ni bila najdena še nobena rešitev za varno skladiščenje radioaktivnih odpadkov iz jedrskih elektrarn. Eden od stranskih proizvodov delovanja jedrskih elektrarn, plutonij 239, ima razpolovno dobo 24.100 let. To pomeni, da se po 24.100 letih jakost sevanja zmanjša za samo 50 odstotkov. Torej bo trajalo 241.000 let, dokler se sevanje ne bo zmanjšalo za faktor 1000, kar se šteje za varno raven. Kako lahko zagotovimo, da naši zanamci za nadaljnjih 10.000 generacij ne bodo izpostavljeni tem odpadkom?
      "Previdnostna načela" nas silijo, da se izognemo najslabšemu možnemu scenariju katere koli odločitve. To pomeni, da moramo odstraniti vse jedrske elektrarne.
      Ali obstajajo alternative za jedrsko energijo? V resnici obstajajo varni načini za proizvodnjo obnovljivih virov z energijo vetra, sončno energijo, energijo valov in oceanov, toplotno energijo, ki za razliko od fosilnih goriv, ne prispevajo k učinku tople grede.
      Cilj projekta Desertec je proizvodnja električne energije v puščavah z uporabo sončnih elektrarn, vetrnih parkov in prenos te elektrike do porabniških centrov. Prva regija za uresničitev tega koncepta je Bližnji vzhod in severna Afrika (Middle East and North Africa – MENA) ter Evropa. Sistemi sončnih elektrarn in vetrnih parkov na več kot 17.000 km2 (0,2 odstotka površine Sahare) bi zadovoljili precejšen del potreb po električni energiji v državah MENA, kontinentalni Evropi pa bi zagotovili 15 odstotkov njenih potreb po električni energiji.
      Zakaj imamo jedrsko energijo, kljub vsej njeni nevarnosti za sedanje in prihodnje generacije? Obstaja preprost razlog. Jedrske elektrarne so za nekatere zelo donosne, na račun varnosti večine drugih ljudi. Elektrika iz jedrske elektrarne se lahko odklopi, če ljudje ne plačujejo svojih računov, energije iz sonca, ki se zbira na strehah hiš, pa ni mogoče izklopiti. To omogoča ljudem neodvisnost. Tega jedrski lobi ne želi.
      Demokracija zahteva, da odločitve sprejemajo tisti, ki se jih te odločitve tičejo in da so volivci v celoti in verodostojno obveščeni. Ljudem se je lagalo o varnosti jedrske energije in v večini primerov jim ni bilo dovoljeno, da bi sodelovali pri odločanju o jedrski energiji. To se mora spremeniti.
      Zanimivo je, da vse zavarovalnice še vedno ne zavarujejo za primer jedrske nesreče, saj trdijo, da ne želijo tvegati svojega denarja za nekaj, kar temelji na izračunih nekaterih profesorjev, ki trdijo, da je tveganje nizko. Kaj pa, če nimajo prav? Zavarovalnice vztrajajo, da bodo pri svojih izračunih tveganja izhajale iz realnih izkušenj.
      Ker so zavarovalnice zavrnile kritje tveganja za jedrske nesreče, je zakon Price-Anderson iz leta 1957 zavezal ameriško zvezno vlado za tovrstno zavarovanje. Druge države imajo podobno zakonodajo. To predstavlja ogromne subvencije, ki jih davčni zavezanci namenjajo jedrski industriji. Če bi bila industrija jedrske energije prisiljena po zakonu plačevati za zavarovanje pred nesrečami in plačevati za varno odstranjevanje svojih odpadkov, jedrskih elektrarn sploh ne bi imeli.
      Res je, da je sončna energija trenutno dražja od električne energije iz jedrskih elektrarn. Ampak to deloma izhaja tudi iz posrednega subvencioniranja jedrske energije in premajhnih sredstev za raziskave alternativnih virov energije. Če bi samo majhen delež sredstev za raziskave na področju jedrske energije namenili raziskovanju varnih virov, kot sta veter in sončna energija, bi danes najverjetneje imeli poceni alternativne vire energije.

Če zavarovalniški strokovnjaki pri ocenjevanju tveganj niso pripravljeni tvegati svojega denarja, zakaj bi potemtakem ljudje morali tvegati svoja življenja?
(© IPS)

(*) Dietrich Fischer, akademski direktor Svetovne mirovne akademije in direktor mreže TRANSCEND University Press, je avtor knjig "Nemilitatni vidiki varnosti" in "Preprečevanje vojne v jedrski dobi."