Okoljski aktivisti dobitniki nagrade Goldman Environmental Prize za leto 2014

Goldmanova okoljska nagrada je najuglednejša svetovna nagrada za civilnodružbene okoljevarstvenike. Podeljujejo jo od leta 1990, doslej jo je prejelo 163 ljudi iz 83 držav. Vsak nagrajenec, ki prihaja iz ene od šestih naseljenih kontinentalnih regij, prejme 175.000 dolarjev. Šest letošnjih nagrajencev, ki prihajajo iz Indonezije, Peruja, Indije, Južne Afrike, Rusije in ZDA, je "ne samo reševalo nekatere od najbolj perečih svetovnih okoljskih problemov", piše v obrazložitvi nagrade, "temveč so dosegli tudi impresivne okoljske zmage in druge navdihnili za podobna dejanja.".

Zaščita Indonezije pred plantažami oljnih palm

Rudi Putra, Indonezija – Rudi Putra, ki je odraščal v regiji Aceh na severu Sumatre, je že kot gimnazijec pokazal veliko zanimanje za naravo in živali. Študiral je varstveno biologijo in se zaljubil v sumatrskega nosoroga, najmanjšega in najbolj ogroženega člana družine nosorogov.
      Putra je postal strokovnjak, raziskovalec in slednik, ki vodi terenske skupine za zaščito nosorogov, ki skušajo izslediti divje lovce v ekosistemu Leuser na otoku Sumatra. To 2,6 milijona hektarov obsežno zaščiteno gozdno področje državnega pomena je eno zadnjih pribežališč sumatrskega nosoroga. Rudi Putra je spoznal, da poleg prizadevanj za boj proti divjemu lovu njegovo delo ne bo celovito, če se ne bo ukvarjal tudi z veliko večjo grožnjo prizadevanjem za ohranitev okolja: uničevanju naravnega habitata z nezakonitimi nasadi palm.
      Naraščanje svetovnega povpraševanja po palmovem olju, ki se kot dodatek uporablja v široki paleti izdelkov, od prigrizkov do kozmetike, je vzrok za obsežno krčenje indonezijskih gozdov. Kljub moratoriju na sečnjo gozdov, velik del uničenja gozdov izhaja iz nezakonitih nasadov, ki si s podkupninami in široko razvejano vladno korupcijo utirajo pot v zaščitena gozdna območja.
      Putra je opazil tudi velik pomen zaščite okolja za štiri milijone prebivalcev, ki živijo v bližini ekosistema Leuser, saj so pri kmetovanju in zagotavljanju vodnih virov odvisni od gozda. Gozdovi zagotavljajo tudi prepotrebno zaščito pred poplavami, katerih resnost in pogostnost se je še posebej v zadnjih letih zelo povečala.
      S podporo lokalnih skupnosti se je Putra obrnil neposredno na lokalno policijo, da bi v praksi uveljavili zakone o varstvu zemlje in zaprli nezakonite nasade. Prav tako se je obrnil tudi na lastnike nasadov palm in jih opomnil, da so njihova dejanja v nasprotju z zakoni. Potem, ko jim je pokazal, kje so meje zaščitenega območja, so nekateri lastniki prostovoljno opustili svoje nasade in zemljišča vrnili vladi, tako da so Putra in njegovi kolegi lahko obnovili zaščiteno območje.
      Trajnostno ozaveščanje in strateška pogajanja, ki jih je vodil Putra, so imeli za posledico opustitev več kot 1.200 hektarjev nezakonitih nasadov. Obnovljeni gozdovi predstavljajo pomemben koridor za divje živali, ki ga zdaj prvič po dvanajstih letih uporabljajo sloni, tigri in orangutani. Populacija sumatrskega nosoroga v ekosistemu Leuser v zadnjem desetletju počasi narašča.
      Danes ima Putra vodilno vlogo v boju proti predlogu deželne vlade pokrajine Aceh, da bi velike gozdne površine v ekosistemu Leuser namenili pridelavi palmovega olja. Leta 2013 je organiziral peticijo – z zbranimi 1,4 milijona podpisi –, ki jo uporablja za mednarodni pritisk na indonezijsko zvezno vlado, da uveljavi svoje zakone za ohranjanje narave in zavrne predlog vlade pokrajine Aceh.

Blokada gradnje jezu v perujski Amazoniji

Ruth Buendia Mestoquiari, Peru – Ruth Buendia je bila stara dvanajst let, ko so gverilci Sijoče poti napadli ozemlje avtohtonega ljudstva Asháninka v dolini reke Ene v Peruju. Med spopadi je bilo ubitih na tisoče pripadnikov ljudstva Asháninka; več tisoč pa jih je zapustilo domove svoje prednikov. Buendijin oče je bil v spopadu ubit, njena mati jo je zaradi večje varnosti poslala v prestolnico Limo.
      Buendia se je kot odrasla ženska vrnila v mesto Satipo, da bi znova zaživela v svojem rodnem okolju in kot prostovoljka začela delati v Centru ljudstva Asháninka ob reki Eni (CARE). Leta 2005 se ji je z odstopom vodstva organizacije odprla nepričakovana priložnost in bila je izvoljena za prvo žensko predsednico organizacije CARE.
      Nedolgo po zgodovinskih volitvah so Buendio dosegle novice o dvostranskem sporazumu med brazilsko in perujsko vlado o gradnji vrste velikih jezov za hidroelektrarne v Amazoniji. Sporazum je bil sprejet brez vednosti ljudstva Asháninka, ki živi v dolini reke Ene, kar je v neposrednem nasprotju z mednarodnimi pogodbami, ki od vlad zahtevajo, da se z avtohtonimi skupnostmi posvetujejo o vseh razvojnih projektih na njihovem ozemlju.
      Zahteve organizacija CARE perujski vladi za več informacij o projektu so naletele na gluha ušesa, vendar je kmalu postalo jasno, da bo zaradi gradnje ogromnih jezov potrebno premestiti na tisoče pripadnikov ljudstva Asháninka. Buendia in organizacija CARE so skupnost Asháninka začeli ozaveščati o jezu Pakitzapango in jih z uporabo digitalnih simulacij opozarjati na grozeče razmere, saj bi med gradnjo jezu dolino poplavili. Organizirali so regijsko skupščino in celotno ljudstvo Asháninka združili v nasprotovanju gradnji jezu. Buendia je poleg tega v boj želela vključiti tudi mednarodne voditelje in odpotovala v Washington, da je lahko poročala Medameriški komisiji za človekove pravice o vplivu perujske energetike na njeno ljudstvo.
      V decembru 2010 je, po zaslugi Buendijinih prizadevanj, perujsko ministrstvo za energetiko zavrnilo zahtevo energetskega podjetja Pakitzapango za nadaljevanje projekta izgradnje jezu. Naslednje leto je tudi podjetje Odebrecht, glavni delničar drugega jezu, napovedalo svoj umik iz projekta, pri čemer so se sklicevali na potrebo po spoštovanju stališč lokalnih skupnosti.
      Medtem, ko projekt Pakitzapango stoji na sodišču, si Buendia prizadeva, da bi natančno določili pravice ljudstva Asháninka do zemlje. Pripravlja načrt upravljanja za Skupnostni rezervat Asháninka, s čimer bi zaščitili svoje ozemlje pred prihodnjimi posegi, hkrati pa bi lokalnim skupnostim omogočili, da razvijajo trajnostne ekonomske aktivnosti, kot so pridelava kave in kakava.

Ustavitev delovanja rudniku premoga v Indiji

Ramesh Agrawal, Indija – S hitro rastočim gospodarstvom se Indija sooča z vse večjimi energetskimi potrebami – mnogi energetski objekti delujejo na premog, ki predstavlja najbogatejši vir fosilnih goriv v državi. Skoraj petina indijskih rezerv premoga leži v zvezni državi Čatisgarh, v osrednji Indiji, kjer so razvojni projekti ustvaril konflikt med premogovniškimi podjetji in vaščani, ki živijo nad nahajališči premoga.
      Medtem, ko je pravica javnosti do dostopa do informacij o predlaganih razvojnih projektih zapisana v zakonu, je podatke pogosto zelo težko pridobiti. Še huje pa je, da se javno objavi identiteta posameznikov, ki zahtevajo podatke, zaradi česar postanejo tarče groženj in napadov podpornikov industrije.
      Nekdanji socialni delavec v regiji Ramesh Agrawal je zelo dobro razumel potrebe in izzive podeželskih skupnostih v indijski zvezni državi Čatisgarh. Bil je priča, kako so se lokalne kmetije in gozdovi spremenili v industrijske obrate ter videl erozijo pravičnosti, javnega zdravja in okolja. Kot lastnik manjše internetne kavarne v mestu Raigarh je poznal moč informacij in vedel, kako lahko internet informacije preskrbi tudi širšemu občinstvu.
      Kot varuh pravic podeželskih skupnosti, ki nimajo dostopa do računalnikov, je Agrawal skrbno pregledoval spletne strani ministrstva za okolje o razpisih za nove projekte v državi Čatisgarh. Vaščane je obveščal o okoljskih kršitvah in v njihovem imenu vlagal zahteve v skladu z zakonom o Pravicah do informacij javnega značaja.
      Med napovedanimi projekti je bil tudi velik rudnik premoga podjetja Jindal Steel and Power Ltd (JSPL). Z napovedano letno proizvodnjo več kot štirih milijonov ton premoga, bi rudnik spadal med največje tovrstne v državi Čatisgarh. Začenši v letu 2008, je Agrawal organiziral prebivalce, da so izrazili svoje nasprotovanje, in vložil številne peticije o nezakonitem ravnanju podjetja JSPL, ki se je izogibalo obveznih javnih sestankov in pridobitvi okoljevarstvenega soglasja za projekt.
      V aprilu 2012 je Državno sodišče za okolje preklicalo dovoljenja za rudnik in tako ustavilo začetek njegove gradnje, pri čemer so navajali različne kršitve, na katere je Agrawal opozarjal v peticijah.
      Zaradi svojih aktivnosti je Agrawal postal tarča podpornikov industrije. Kmalu zatem, ko je bil premogovnik poražen, je v njegov lokal vdrl oborožen napadalec in ga ustrelili v nogo ter mu polomil kosti. Agrawal je napad preživel, vendar se sooča z dolgotrajnim okrevanjem. Kljub napadom, pa njegovi uspehi v državi Čatisgarh dajejo upanje drugim skupnostim v boju proti nebrzdanemu industrijskemu razvoju po vsej Indiji.

Boj proti gospodarskemu apartheidu v Južni Afriki

Desmond D'Sa, Južna Afrika – Skoraj sedemdeset odstotkov južnoafriške industrije se nahaja v južnem Durbanu, kjer živi 300.000 pripadnikov delavskega razreda z večinoma nizkimi dohodki. Prebivalce južnega Durbana, ki leži v provinci KwaZulu-Natal, je prisilno naselil režim apartheida, da bi za nastajajočo industrijo ustvaril poceni vir delovne sile. Ti ljudje nosijo največje breme industrije strupenih kemikalij, zaradi česar se območja drži zloglasna oznaka "rakave doline".
      Leta 1990 je veliko podjetje za ravnanje z odpadki Wasteman, brez posvetovanja in mnenja lokalnih skupnosti, odprlo odlagališče odpadkov, na katerega so odlagali nevarne odpadke iz bližnjih tovarn. Strupene kemikalije so zastrupljale zemljo, vodo in zrak. Do leta 2009 se je odlagališče Bulbul Drive skorajda približalo svoji skrajni zmogljivosti in podjetje Wasteman je predložilo prošnjo za podaljšanje najemne pogodbe za odlaganje nevarnih odpadkov do leta 2021.
      Desmond D'Sa, ki se je rodil in otroštvo preživel na obrobju mesta Durban, je bil v starosti petnajstih let skupaj z družino prisiljen zapustiti svoj dom in se preseliti v bližino umazanih industrijskih obratov. V kemičnih tovarnah je opravljal različna dela in videl, kako so podjetja okoljsko škodo prelagala na lokalne skupnosti. Pridobljene izkušnje so nanj naredile globok vtis in ga spodbudile, da je postal borec za pravice okolja. Leta 1996 je soustanovil Okoljsko zvezo skupnosti južnega Durbana (SDCEA), kjer je začel delati kot prostovoljec.
      Ko je podjetje Wasteman želelo obnoviti najemno pogodbo, so lokalne skupine pozvale D'Saja in organizacijo SDCEA, da oživijo dolgoletno javno kampanjo za zaprtje odlagališča strupenih odpadkov. Desmond je začel organizirati tradicionalno zapostavljene in raznolike skupnosti južnega Durbana ter jih z uporabo inovativnih orodij, kot so kartice z vonjavami in testiranje zraka, s pomočjo "človeških verig" združil v boju proti odlagališču. Desmond D'Sa in njegovi kolegi so problematiko ves čas predstavljali v medijih, tako da so novinarje povezovali s prebivalci južnega Durbana, na katere ima odlagališče odpadkov velik vpliv.
      Podjetje Wasteman je avgusta 2010, ko se je soočalo z vse večjim nasprotovanjem skupnosti, napovedalo, da umika svojo prošnjo za podaljšanje delovanja odlagališča strupenih odpadkov. Odlagališče so uradno zaprli novembra 2011 in prenehali z vsemi aktivnostmi.
      Splošno znano je, da so poskušali ogroziti nadaljnje aktivnosti Desmonda D'Saja, saj so neznani napadalci v njegov dom vrgli zažigalne bombe in uničili velik del njegovega osebnega premoženja, mu povzročili opekline ter globoke travme njegovi družini. Zaradi nenehnih groženj z nasiljem, živi ločeno od svoje družine.
      Desmond D'Sa je zdaj svojo pozornost usmeril k boju proti deset milijard dolarjev vrednemu projektu širitve durbanskega pristanišča, zaradi katerega bi morali brez odškodnine premestiti na tisoče ljudi, hkrati pa bi še zaostrili problematiko ravnanja z odpadki, onesnaževanja in prometa.

Zaščita ruske divjine

Suren Gazaryan, Rusija – Zahodni Kavkaz, območje divjine ob Črnem morju v ruski regiji Krasnodar, je eden izmed najbolj edinstvenih in raznolikih ekosistemov v Evropi. Prav tako je tudi priljubljeno rusko letovišče, kjer se lahko vsakdo, ne glede na premoženje ali socialni status, prosto giblje in uživa v naravi.
      Kljub okoljskemu pomenu tega območja je elitna skupina ruskih uradnikov zasegla nekatere predele za gradnjo luksuznih zasebnih bivališč. Olimpijske igre v Sočiju, ki se nahaja v osrčju zahodnega Kavkaza, so še pospešile gospodarski razvoj, še dodatno onemogočile dostop do javnih površin in ogrozile divje živali. Poleg tega so pred kratkim sprejeli zakonodajo, ki predstavlja velik pritisk na ruske okoljske aktiviste, mnogim med njimi grozi, da jih registrirajo kot tuje agente ali pa jim grozijo visoke globe in kazenske ovadbe.
      Eden od teh okoljskih aktivistov je Suren Gazaryan. Rodil se je v mestu Krasnodar, kjer je na univerzi študiral biologijo in se med obiski lokalne divjine začel ljubiteljsko ukvarjati z jamarstvom. Njegovo navdušenje nad netopirji ga je vodilo do podiplomskega študija in kariere zoologa.
      Med terenskimi raziskavami v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Gazaryan naletel na dokaze o nezakoniti sečnji in gradnji, s katero so uničevali habitat netopirjev. Spoznal je, da ni dovolj samo preučevati netopirje: štel se je za odgovornega, da jih tudi zaščiti.
      Gazaryan je postal prostovoljni aktivist organizacije Okoljski varuhi severnega Kavkaza (EWNC) in začel delati na kampanji za ustavitev gradnje razkošne predsedniške palače na zaščitenem območju. Organiziral je proteste in peticije ter pod svojim pravim imenom napisal več sto blogerskih zapisov, kar je izjemno pogumno dejanje glede na trenutne politične razmere. Objavil je tudi video posnetek, ki ga je posnel med nadzorom nezakonito zaseženih zemljišč.
      Po dveh letih intenzivne kampanje Gazaryana in organizacije EWNC so leta 2010 ustanovili naravni rezervat Utrish, ki je zaščiten po najvišji stopnji ruske zakonodaje, Služba za predsedniške zadeve pa je sporočila, da opušča načrtovano gradnjo sporne palače.
      Gazaryan je zaradi svojih aktivnosti plačal visoko ceno. Leta 2012 je pobral kamen, da bi se branil pred tremi oboroženimi stražarji, s katerimi se je med nadzorom nezakonitega gradbišča zapletel v konflikt. Ruske oblasti so ga obtožile, da je stražarjem grozil s smrtjo. V skorumpiranem pravosodnem sistemu mu je grozila težka zaporna kazen, zato je bil prisiljeni zbežati v Estonijo, kjer je dobil politični azil.

"Ne hidravličnemu drobljenju" v državi New York

Helen Holden Slottje, ZDA – Bostonska odvetnica Helen Slottje se je z možem, ki se je vključil v tamkajšnje družinsko podjetje, preselila v mesto Ithaca, v ameriško zvezno državo New York. Zaljubila sta se podeželski čar države New York, kjer se nahaja povirje jezer Finger, ki zagotavlja pitno vodo za velik del severovzhodne regije in leži tik nad območjem Marcellus Shale, kjer se nahajajo največje znane zaloge plina iz skrilavca v ZDA.
      Leta 2009 je Slottje v lokalnem časopisu opazila oglas o napovedanem sestanku glede pridobivanja plina. Spomnila se je, da je med iskanjem doma za svojega svaka v Ithaci na vseh zemljiščih opazila najemniške pogodbe za plin. Slottje je šla na sestanek in se zgrozila ob slikah, ki je je videla. V prej neokrnjeno pokrajino so se zarezala gradbišča, vrtalna oprema in odpadne jame. Družinam pa so prepustili, da se ukvarjajo z umazano vodo in zrakom ter trpijo zaradi zdravstvenih težav.
      Slottje se je odločila ukrepati. S prostovoljnim delom in raziskavami je pridobila vpogled v zakonodajo o namembnosti in rabi zemljišč pri omejevanju škodljivih vplivov uporabe enega zemljišča na druga zemljišča. Slottje je ugotovila, da mesta lahko uporabijo zakone o zemljiščih za prepoved postopka hidravličnega lomljenja skrilavcev za pridobivanje plina (postopek frackinga) znotraj svojih meja.
      Slottje je o tem razpravljala s skupino, ki se je v sosednjem mestu Ulysses ukvarjala s problematiko pridobivanja plina in skupaj z možem sta jim pomagala pripraviti lokalno zakonodajo za prepoved izkoriščanja plina s postopkom frackinga. Člani skupnosti so pripravili peticijo za prepoved tega postopka in prebivalci, ki so bili zainteresirani za podpisovanje, so začeli množično telefonirati v mestno hišo. Novica se je razširila v sosednja mesta in kmalu so tudi državljani drugih mest začeli oblikovati podobne peticije.
      Ko je mestni svet Drydena, mesta v zvezni državi New Yorku, v letu 2011 soglasno sprejel zakon, ki prepoveduje postopek frackinga, je plinska industrija mesto tožila. Industrija je na prvostopenjskem sodišču pravno bitko izgubila in po neuspešni pritožbi je zdaj zadeva pred najvišjim državnim sodiščem.
      Več kot 170 mest po vsej državi New York je sprejelo lokalne zakone o prepovedi postopka frackinga, ki temeljijo na inovativnem pravnem postopku, ki ga je razvila Slottje. Po zgledu majhnih mest v boju proti močnim korporacijam jih še mnogo več dela na prepovedi in obveščanju civilnodružbenih organizacij v drugih zveznih državah, tudi v Kaliforniji, Teksasu in Koloradu.
      vir: Goldman Prize