Okoljski aktivisti dobitniki nagrade Goldman Environmental Prize za leto 2011

Okoljska nagrada Goldman Environmental Prize je najvišje svetovno priznanje za nevladne okoljevarstvenike. Podeljujejo jo od leta 1990 in prejelo jo je 145 ljudi iz 80 držav. Vsak zmagovalec, ki ga izberejo z ene od šestih poseljenih celinskih regij, prejme 150.000 ameriških dolarjev. Letošnji zmagovalci iz Nemčije, Indonezije, Rusije, El Salvadorja, ZDA in Zimbabveja so "skupina neustrašnih vzpenjajočih voditeljev, ki delajo vse, da bi zaščitili okolje in njihove skupnosti," je zapisano ob nagradi Goldman.

Obnovljiva energija ljudstvu

Ursula Sladek, Nemčija – Pred petindvajsetimi leti je ob jedrski eksploziji v jedrski elektrarni Černobil v Sovjetski zvezi nastal radioaktivni oblak, ki se je hitro razširil nad Evropo. Tedaj je bilo nemško gospodarstvo skoraj izključno odvisno od energije jedrskih elektrarn in termoelektrarn na premog. Peščica družb je imela monopol na trgu električne energije in je nadzirala večino lokalnih električnih omrežij.
      Ursulo Sladek iz malega kraja Schönau v regiji Črni gozd v Nemčiji, mater petih otrok, so pretresla poročila o ugotovljenih radioaktivnih delcih na igriščih, vrtovih ter na njivah in v njeni skupnosti. Zato so Ursula Sladek, njen mož in mala skupina staršev začeli raziskovati energetiko v Nemčiji in ugotovili, da državljani pri odločanju o proizvodnji električne energije nimajo besede.
      Tako je skupina začela 10-letni projekt, s katerim je prevzela lokalno omrežje ter ljudem po Nemčiji omogočila izbrati varno in sonaravno pridobljeno električno energijo. Projekt je gospo Sladek, mater iz malega kraja in izučeno učiteljico, spremenil v predsednico ene prvih zelenih družb za električno energijo v skupni lasti v Evropi.
      V več kot dveh desetletjih odkar je Ursula Sladek začela delati za čisto in varno energijo v Nemčiji, je ustvarila družbo, ki električno energijo dobavlja več kot 100.000 gospodinjstvom in podjetjem v državi. Cilj družbe je do leta 2015 dobavljati električno energijo enemu milijonu strank.

Čiščenje rek v Indoneziji

Prigi Arisandi, Indonezija – V Surabaji, drugem največjem mestu v Indoneziji, ob strugi reke Surabaja stojijo tovarne in drugi industrijski obrati. Od leta 1980 je industrija v reko redno izpuščala tisoče ton strupenih odplak. Skoraj 96 odstotkov pitne vode za mesto prihaja iz reke Surabaja, nedavne raziskave pa kažejo, da je koncentracija živega srebra v vodi 100 krat višja od dopustne omejitve, ki jo je določila Svetovna zdravstvena organizacija.
      Prigi Arisandi, lokalni biolog in okoljevarstvenik, je ustanovil nevladno organizacijo Ecological Observation and Wetlands Conservation (Ecoton), da bi v Indoneziji zavaroval vodne vire in ekosisteme mokrišč. Od leta 2000 je navdihnil tisoče ljudi, da so postali zagovorniki varovanja reke Surabaja. V regiji je ustvaril prvi okoljski izobraževalni program, ki ljudi osvešča z izleti po reki. Arisandijev program River Detection Program v več kot petdesetih šolah otroke poučuje o nadzorovanju kakovosti vode in odkritja poroča vladi. Ecoton je od tedaj v šolah razvil državno mrežo za varstvo rek.
      Čeprav ima Indonezija okoljevarstveno zakonodajo, je neizvrševanje standardna praksa provincialne vlade na južni Javi. Leta 2007 sta Arisandi in Ecoton zaradi nezmožnosti nadzora onesnaženosti reke Surabaja tožila guvernerja in agencijo za upravljanje z okoljem na vzhodni Javi. Aprila 2008 je provincialno sodišče izdalo precedenčno okoljsko odločitev, ki guvernerju narekuje izvrševanje uredb, ki določajo najvišjo dnevno omejitev strupenih izpustov v reko, kot tudi sistem nadzorovanja za zagotavljanje skladnosti.

Varovanje ekosistemov na otoku Sahalin

Dmitri Lisicin, Rusija – Na otoku Sahalin ob vzhodni obali Rusije vladne interesne skupine in multinacionalke prekopavajo z buldožerji in vrtajo, da bi prišli do bogatih virov nafte in plina. Hkrati pa ogromni posegi ogrožajo ključno razmnoževališče zahodno pacifiških sivih kitov in pacifiškega področja drstenja lososov.
      Dmitri Lisicin, prebivalec otoka Sahalin od leta 1989, vse življenje skrbi za okolje. Leta 1996 se je kot prostovoljec pridružil nevladni organizaciji za opazovanje okolja na Sahalinu in leto pozneje postal njen vodja. V preteklih petnajstih letih sta Lisicin in NVO za opazovanje okolja na Sahalinu postala poglavitna zaščitnika okolja.
      Po začetku nekaterih pomembnejših naftnih projektov v zgodnjih 90-ih letih je Lisicin uspešno lobiral za strožje uredbe, za več pravic in koristi otoških prvobitnih skupnosti ter prekinitev odlaganja odpadkov v ocean. Vloženi trud Lisicina je vodil tudi k prekinitvi načrtov družbe Shell Oil, po katerih bi prek ključnih področij prehranjevanja zahodnopacifiških sivih kitov zgradili podvodni naftovod.
      Lisicin je začel s kampanjo za rezervat divjih živali in rastlin Vostočni na vzhodni obali Sahalina in tako so zavarovali skoraj 67.000 hektarov starodavnega gozda, področja drstenja lososov in sosednja morska območja. Leta 2007 so rezervat končno zaščitili in leta 2009 je regionalna vlada imenovala čuvaje, ki ga varujejo. Lisicin in njegovi sodelavci so zatem, da bi še dodatno zaščitili otok Sahalin, osnovali partnerstvo med lokalnim prebivalstvom, pristojnimi državnimi agencijami, lokalnim ribiškim združenjem ter nevladnimi organizacijami.

Ustavitev onesnaževanja iz rudnikov zlata v El Salvadorju

Francisco Pineda, El Salvador – Ocenjujejo, da je 90 odstotkov površinske vode v El Salvadorju onesnažene in splošno vodna oskrba hitro upada. Srednjeameriški sporazum o svobodni trgovini je v El Salvador prinesel val novosti na področju rudarstva in te predstavljajo največjo grožnjo državni mreži vodne oskrbe.
      Francisco Pineda je kmet ter tudi ustanovitelj in predsednik Okoljskega odbora Cabañas, združenja prostovoljcev skupnosti. Leta 2004 je odkril, da je potok, ki je njegovim rastlinam dovajal vodo, nehal teči. Ugotovil je, da črpalke kanadskega rudarskega giganta Pacific Rim vodo više ob toku prečrpavajo v njihov rudnik, kjer izkopavajo zlato in srebro. Pineda in njegovi sosedi so glede skrbi z vodno oskrbo pristopili k lokalnim vladnim uradnikom, vendar so jim ti dejali, da gre rudarski projekt kljub njihovemu protestu naprej.
      Pineda in njegovi sodelavci iz Okoljskega odbora Cabañas so obiskali skupnosti, ki kljubujejo rudarskim projektom v Hondurasu in tam so videli strašne vplive kemičnega zastrupljanja. Vrnili so se v El Salvador ter z obiskovanjem domov in organiziranjem sestankov skupnosti začeli izobraževati lokalno prebivalstvo. Gibanje se je povečalo in vključuje 26 skupnosti, pridobilo pa je tudi državno podporo.
      Zaradi vodstva Pinede salvadorska vlada Pacific Rimu ni izdala potrebnega dovoljenja za kopanje in nadaljevanje projekta; tako je družba področje kopanja zmanjšala za polovico. Vendar je ta zmaga morda le začasna. Pacific Rim je vložil 100 milijonov dolarjev vredno tožbo po sporazumu CAFTA in trdi, da El Salvador krši sporazum, saj je ustavil načrte družbe. Datum začetka sodbe še ni določen, pričakujejo pa, da bo primer prišel na vrsto v letu 2011.

Iskanje okoljske pravice v Teksasu

Hilton Kelley, ZDA – Večinoma afriško-ameriški okoliš West Side v kraju Port Arhur ob zalivski obali Teksasa se nahaja med osmimi največjimi petrokemičnimi tovarnami in obrati z nevarnimi odpadki v ZDA. Število obolelih za astmo in rakom v West Sidu je med najvišjimi v državi, prihodki skupnosti pa med najnižjimi.
      Hilton Kelley je bil rojen in vzgojen v West Sidu Port Arthurja in mnogo mladih let je preživel ob javnem projektu gradnje hiš Carver Terrace ob rafineriji nafte Motiva. Zaradi varčevanja vojaške mornarice ZDA je odšel na področje zaliva v San Franciscu, kjer je delal kot kaskader in igralec.
      Med obiskom domačega kraja v letu 2002, 21 let po odhodu iz Port Arhurja, je Kelly videl skupnost, obolelo zaradi industrijskega onesnaževanja, prežeto s kriminalom in nihajočo na robu popolnega gospodarskega zloma. Kelley je tedaj ugotovil, da je to klic k povratku in k ponovni izgraditvi rojstnega kraja.
      Kelley je spoznal, da je težave Port Arthurja možno reševati le, če se najprej spopadejo z okoljskimi problemi. Naučil se je vsega, česar se je lahko, o politiki, ki ureja industrijsko onesnaževanje in postal je vodja lokalnega gibanja za očiščenje Port Arthurja. Ustanovil je svojo organizacijo Skupnost na vodstvenem položaju in združenje za razvoj (Community In-power and Development Association – CIDA) ter začel poučevati lokalne prebivalce, kako nadzirati kakovost zraka.
      Leta 2006 je družba Motiva objavila, da bo obrat v kraju Port Arthur razširila v največjo petrokemično rafinerijo v državi. Zaradi Kelleyevega terenskega dela v skupnosti in posredovanja je Motiva namestila najnovejšo opremo za omejitev škodljivih izpustov. Kelley je pri Motivi izpogajal sedaj slavno pogodbo "dobrega soseda", ki prebivalcem West Sida za tri leta zagotavlja zdravstveno zavarovanje in ustanovil je sklad v vrednosti 3,5 milijona dolarjev za pomoč podjetnikom pri ustanavljanju novih družb v skupnosti.

Zaščita črnega nosoroga v Zimbabveju

Raoul du Toit – Zimbabve – Zaradi krčenja habitatov in nadaljnjega divjega lova afriški črni nosorogi ostajajo kritično ogroženi.
      Po uničujočem divjem lovu v 80-tih letih prejšnjega stoletja so nosoroge, kot vzorčne primerke za preoblikovanje, s farm preselili v divjino v rezervatih na območja v južnem Zimbabveju. Sledila je znatna rast števila nosorogov.
      Vendar pa je leta 2000 vlada začela radikalno zemljiško politiko, ki je dovoljevala širjenje kmetijske pridelave za lastno uporabo tudi v rezervatih. V gospodarstvu je zavladal nered in tako je nekaj uspešnih projektov propadlo. Kasnejši upad izvrševanja zakonodaje v rezervatu je sovpadel s hitrim porastom števila v divjem lovu pokončanih nosorogov, saj so zelo iskane in zelo drage rogove po Aziji prodajali za uporabo v tradicionalni medicini.
      Raoul du Toit je bil v 1990-tih osrednja oseba v razvoju rezervatov za nosoroge in je ostal v Zimbabveju, da bi ti projekti lahko preživeli tudi v divjem obdobju drugega tisočletja. Danes je zaradi prizadevanj du Toita v regiji Lowveld 350 črnih nosorogov. Večina teh nosorogov živi na ozemljih, ki so povezani s skladom Lowveld Rhino Trust, ki so ga leta 2009 ustanovili du Toit in drugi zaščitniki, da bi zavarovali širne planjave zaščitenega habitata. Du Toit in njegova mala ekipa trenutno delajo na področju in okolici rezervata Lowveld, kjer opazujejo nosoroge, zdravijo poškodbe, preprečujejo divji lov ter ustvarjajo skupinsko zavest o potrebi po ohranitvi nosorogov.
      Vir: GoldmanPrize.org