Goldmanova okoljska nagrada 2010

Goldmanova okoljska nagrada je najuglednejša svetovna nagrada za civilnodružbene okoljevarstvenike. Podeljujejo jo od leta 1990, doslej jo je prejelo 139 ljudi iz 79 držav. Vsak nagrajenec, ki prihaja iz ene od šestih naseljenih kontinentalnih regij, prejme 150.000 dolarjev.Ti posamezniki "izkazujejo izjemen pogum in predanost, pri delu pogosto veliko tvegajo, da bi zaščitili naše okolje in navsezadnje življenje na Zemlji. V tem procesu navdihujejo tudi vse nas, da delamo isto," je zapisano v obrazložitvi Goldmanove nagrade. Šest letošnjih nagrajencev prihaja iz Kambodže, Poljske, Kube, ZDA, Svazija in Kostarike.

"Stric Slon" rešuje človeško-slonji konflikt v Kambodži
Tuy Sereivathana, Kambodža – Kljub dolgi zgodovini miroljubnega sobivanja med ljudmi in sloni v Kambodži, je obdobje nereguliranega razvoja povzročilo znatno zmanjšanje v naravi živeče slonje populacije v državi. Selitvene poti teh ogroženih azijskih slonov so motene, kar vodi v konflikte med lokalnimi skupnostmi in sloni, kajti življenjski prostor slonov se krči in zato pri iskanju hrane prestopajo gozdne meje in uničujejo kmetije. Obupani kmetovalci zaradi zaščite pridelka slone ubijajo.
      Tuy Sereivathana je svoje otroštvo preživel na deželi, kjer je razvil globoko spoštovanje do narave in zanimanje za slone. Kot čuvaj v kamboških nacionalnih parkih je Tuy delal s podeželskimi skupnostmi, se poučil o selitvah slonov in ekosistemih ter začel razvijati na skupnosti osnovane rešitve za konflikt med ljudmi in sloni.
      Tuy, ljubkovalno poimenovan "Stric Slon", je spodbujal sodelovanje med kmetovalci, da delajo skupaj kot skupnost in jih spodbujal, da organizirajo skupinske nočne straže za zaščito polj pred sloni.
      Leta 2008 je Tuy pomagal postaviti šole in je v izolirane skupnosti, ki imajo opraviti z človeško-slonjim konfliktom, pripeljal učitelje. Postavil je štiri šole, kjer se 250 učencev uči o naravnem okolju in življenju v harmoniji z naravo.
      Od leta 2005 tam ni bilo niti enega potrjenega pogina slona zaradi človeško-slonjega konflikta.

Zaščita ene od zadnjih evropskih divjin
Malgorzata Gorska, Poljska – Čeprav je razvoj uničil večino evropskih neokrnjenih ekosistemov, je vendarle ostalo še nekaj takšnih predelov. Reka Rospuda se vije skozi prvobiten pragozd, skozi starodavna nedotaknjena šotišča in močvirja. Dolina Rospuda je splošno znana zaradi svojega velikega okoljskega pomena.
      Leta 1996 so razvijalci začeli načrtovati traso enega najambicioznejših evropskih avtocestnih projektov – hitro cesto Via Baltica, ki naj bi povezovala Helsinke in Varšavo, tekla pa naj bi prav po dolini. Znanstveniki in varuhi narave so načrtovalce pozvali, naj preučijo alternativne poti, ki bi prizanesle edinstvenemu dolinskemu ekosistemu, toda vlada se je postavila na stran načrtovalcev.
      Ko se je Poljska pridružila Evropski uniji, je bila dolina Rospuda v okviru zahtev evropske okoljske mreže Natura 2000 razglašena za zaščiteno območje. Poljska se je kljub konfliktu še naprej zavzemala za nespremenjeno traso ceste.
      Leta 2002 se je odzvala zaščitnica narave Malgorzata Gorska in se s Poljskim društvom za zaščito ptic pridružila boju proti trasi ceste ter spodbudila široko koalicijo aktivistov in organizacij za zaščito doline Rospuda.
      Koalicija Gorske se je sestala z Evropsko komisijo, da bi gradnjo preprečili, posledično pa sta Evropski parlament in Evropsko sodišče pozvala k ustavitvi gradnje na delu avtocestnega projekta, ki predstavlja neposredno grožnjo okolju.
      Medtem, ko je Evropsko sodišče v okviru evropske zakonodaje presojalo o legalnosti trase po dolini Rospuda, so poljska sodišča ugotovila, da projekt krši državno zakonodajo. Skupni pritisk civilne družbe in EU, izhajajoč iz prizadevanj Malgorzate Gorske, se je končno obrestoval in marca 2009 je poljska vlada razglasila, da hitre ceste Vie Baltice ne bo gradila po dolini Rospuda.

Širjenje trajnostnega kmetovanja na Kubi
Humberto Rios Lambrada, Kuba – V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Kuba sprejela kemično intenziven kmetijski sistem, ki je bil osredotočen predvsem na proizvodnjo sladkorja. Kemična in monokulturna odvisnost, ki je bila sprva uspešna, je kmalu pobrala svoj davek v kubanskem kmetijstvu. Več kot polovica kmetijskih površin je bila namenjena pridelavi sladkorja, na preostali zemlji pa so kmetovalci uporabljali skromen izbor semen, vzgojenih za pridelavo visokih donosov v okviru kemijsko intenzivnega sistema. Velik del kubanskega okolja je bil zasičen s kmetijskimi kemikalijami.
      S padcem komunizma v Evropi leta 1990 je Kuba izgubila glavne trgovinske partnerje in hkrati dostop do gnojil in pesticidov, zato se je kubanski kmetijski sektor prepolovil in posledično je začelo primanjkovati hrane. V soočenju s krizo, je vlada razdelila obdelovalno zemljo majhnim kmetijskim kooperantom. Kmetovalci so začeli gojiti poljščine z malo ali nič pesticidi ali gnojili in so prešli na predindustrijske metode, kot so kolobarjenje in poskusi s semeni za bolj zdrav pridelek. Zemlja se je zato na nekaterih od teh manjših posestev začela obnavljati.
      V tem obdobju se je ljudski glasbenik in kandidat za doktorja kmetijskih znanosti Rios pri svojih terenskih raziskavah srečal s temi trendi. Odkril je, da odmik od kemične odvisnosti predstavlja možno rešitev za kubansko kmetijsko in prehransko krizo. Rios je vodil skupino raziskovalcev in profesorjev, da bi v sodelovanju s kmetovalci ustanovil učne centre za širjenje trajnostnega kmetijstva in za uvajanje biološko raznovrstnejših semen. Kmetovalce je pomagal povezati tako, da jih je spodbujal, naj si delijo svoje znanje na sejmih semen v kmetijskih skupnostih.
      V skupnostih, ki so nekoč pridelovale le nekaj vrst poljščin, kmetovalci danes gojijo širok sortiment različnih vrst fižola, riža, koruze in drugih poljščin z malo ali brez kemijskih pesticidov. Danes več kot 50.000 kmetovalcev sledi kmetijskim metodam, ki jih promovirajo Rios in nacionalna mreža univerz ter raziskovalcev, ki podpirajo kmetijsko biološko raznovrstnost.

Reguliranje živinorejskih proizvodnih farm v ZDA
Lynn Henning, ZDA – Živinorejska in mlekarska industrija v ameriški zvezni državi Michigan ima veliko politično moč, a ohlapna okoljska pravila, kar je spodbudilo državljansko gibanje proti njihovemu sistemu Koncentriranih postopkov hranjenja živali (Concentrated Animal Feeding Operations – CAFO).
      Po sistemu CAFO na tisoče živali zapirajo v zunanje ograde ali ogromne stavbe brez oken in brez naravne vegetacije. Razpršilci pod visokim pritiskom z močnimi kemičnimi sredstvi odstranjujejo živalske odpadke in jih po kanalih odvajajo v velike odprte jame, kjer jih pustijo ležati brez nadaljnje obdelave. Ta strupena zmes več mesecev fermentira in ustvarja škodljive hlape in nevarne kemične spojine, kot so metan, amonijak in žveplovodik. Odpadno zmes kasneje na bližnjih poljih razpršijo kot "gnojilo", ki tako pronica v zemljo in podtalnico. Plini in strupene snovi v vodi okoliškemu prebivalstvu povzročajo hude zdravstvene težave kot sta zastrupitev z žveplovodikom in okužba z giardio.
      Čeprav lokalne skupnosti proizvajajo podobne količine odplak, so se vendarle prisiljene podrejati strogim predpisom o ravnanju z odpadki, sistem CAFO pa ne.
      Lynn Henning je vodilni glas michiganskega poziva državnim in zveznim oblastem, da se živinorejske proizvodne farme zaveže k odgovornosti do zakonov o kvaliteti vode in zraka. Z možem pridelujeta koruzo in sojo na stotinah akrov zemlje na območju, kjer je znotraj 10 milj 12 CAFO objektov.
      V letu 2000 je Henningova z lokalnimi prebivalci ustanovila skupino Okoljsko zaskrbljeni prebivalci Južno osrednjega Michigana, ki je začela z organiziranimi aktivnostmi, da bi vzrejo živine po sistemu CAFO obravnavali na sodišču. S pridobitvijo sosesk, sorodnih kmetovalcev in uslužbencev Ameriške agencije za zaščito okolja (EPA) je Henningova pridobila dovolj informacij o zbiralnikih odplak CAFO, njihovih lokacijah in njihovem izvoru. Zbrane podatke je posredovala državnim organom in jih spodbudila k bolj učinkovitemu delovanju. Michiganski oddelek za kvaliteto okolja (DEQ) je proti farmam, ki vzrejajo živino po sistemu CAFO, posledično izdal na stotine odločb zaradi okoljskih kršitev.
      Henningova je nedavno pomagala oblikovati vsedržavni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki državnih organov za kmetijstvo in zdravje, oddelka za kvaliteto okolja (DEQ) in michiganskih državljanskih skupin, katerega naloga je, da prvič v zgodovini lahko spremlja okoljske vplive delovanja sistema CAFO na področje javnega zdravja. Vodja EPA Lisa Jackson je obljubila, da bo naredila vse potrebne korake za odločen pritisk za uveljavljanje zveznih pravil o ravnanju z odpadki v farmah CAFO.

Vključevanje prebivalcev Swazilanda v okoljske odločitve
Thuli Brilliance Makama, Swaziland – Majhno afriško kraljestvo Swaziland je zaradi izjemne privlačnosti afriške divjine mednarodno priznan cilj lovcev na velike živali in turistov. A ljudje na podeželju, soočeni z vse hujšo revščino, so bili prisiljeni odstopiti svoja tradicionalna zemljišča, da bi naredili prostor zasebnemu lovu. Da bi se lov lahko nadaljeval so izpostavljeni nasilju in zastraševanju, zato iščejo načine, ki bi jim omogočili preživetje. Medtem ko se vse bolj uveljavlja mednarodno soglasje, da mora biti lokalno prebivalstvo vključeno v prizadevanja za ohranitev okolja, mora swazilandska politika te skupnosti šele vključiti v ta proces.
      Leta 2002 je bil swazilandski Okoljski zakon dopolnjen in v skladu z njim bi morali v Državni okoljski upravni odbor vključiti najmanj enega predstavnika iz okoljskih skupnosti nevladnih organizacij. Vendar minister za okolje ni ravnal v skladu z zakonodajo.
      Odvetnica Thuli Brilliance Makama, zastopnica javnih interesov, je opozorila na situacijo in ko je minister zavrnil dodatnega predstavnika iz nevladnih organizacij, je Makama s svojo organizacijo ministrova ravnanja izpodbijala na najvišjem swazilandskem sodišču. Po triletnem sodnem procesu je v aprilu 2009 sodišče soglašalo z Makamo in razsodilo, da je sestava upravnega odbora nezakonita.
      Razsodba sodišča zagotavlja, da bodo družbene skupine sodelovale pri sprejemanju odločitev in daje upanje revnim skupnostim, ki se nahajajo v soseščini zasebnih rezervatov za divjad.

Aktivnosti za prepoved rezanja plavuti morskim psom
Randall Arauz, Kostarika – V zadnjih 50 letih se je svetovna populacija morskih psov zmanjšala za 90 odstotkov, kar je posledica prekomernega ribolova in vse večjega povpraševanja po plavutih morskih psov. Na Kitajskem se juha iz plavuti morskega psa šteje za specialiteto in z rastjo srednjega razreda se povpraševanje po tej juhi povečuje, zato je rezanje plavuti morskim psom zdesetkalo prej številčno populacijo. Letno pobijejo kar 100 milijonov morskih psov.
      Praksa rezanja plavuti morskim psom je deležna številnih kritik zaščitnikov okolja z vidika odpadkov kot tudi aktivistov pravic živali z vidika brutalnosti. Mednarodna ribiška ladjevja z dolgolinijskim ribolovom vlečejo milje dolge vrvi, na katere so pripeti kavlji, v katere se ujame na tisoče morskih psov in drugih morskih živali. Morske pse nato dvignejo na krov, kjer delavci z živih živali odrežejo plavuti, nato pa jih odvržejo nazaj v ocean, da tam poginejo.
      Leta 2004 je bila Kostarika tretji največji svetovni izvoznik proizvodov iz morskih psov. Ladje iz Tajvana, Kitajske, Indonezije in drugih držav so lovile v vodah bogatih z morskimi psi in plačevale dajatve lokalnim vladam za pristanek v njihovih pristaniščih, nato pa so svoj ulov odpeljale na azijske trge.
      Randall Arauz, zaščitnik okolja in biolog, je postal eden vodilnih svetovnih aktivistov, ki si prizadevajo za prepoved rezanja plavuti morskim psom. Leta 2003 je Arauz v medijih objavil video posnetke tajvanskih ladij, ki so ponoči v zasebnem pristanišču nezakonito iztovarjale 30 ton plavuti morskih psov, kar pomeni pogin 30.000 morskih psov. Sledilo je ogorčenje kostariške javnosti in mednarodne skupnosti, kar je dalo zagon Arauzovi kampanji proti rezanju plavuti morskim psom.
      Arauz je mobiliziral 80.000 državljanov in 35 poslancev zakonodajne skupščine, da so podpisali peticijo namenjeno kostariškemu predsedniku, naj zaustavi te aktivnosti in zapre zasebna pristanišča, v katerih pristajajo tuje ladje, kar je narekovala že takratna zakonodaja.
      Novi državni ribiški zakon, ki je stopil v veljavo februarja 2005, izrecno prepoveduje rezanje plavuti morskim psom in določa, da v pristaniščih ne smejo iztovarjati morskih psov brez plavuti; za vse kršitelje, ki bi v kostariških pristaniščih iztovarjali plavuti morskih psov, pa je zagrožena denarna ali zaporna kazen.
      V odgovor na stalne kršitve ribiških ladij, ki še vedno režejo plavuti morskim psom, je g. Arauz vložil tožbo na najvišje kostariško sodišče proti dvema ministroma, ker ne spoštujeta veljavne zakonodaje. Leta 2006 je sodišče razsodilo v njegovo korist.
      Arauz tesno sodeluje tudi z ministrstvom za zunanje zadeve in kongresom ter poziva OZN, da prepove rezanje plavuti morskim psom. Leta 2007 je Generalna skupščina OZN objavila poziv državam, ki določa, da se ne sme iztovarjati zgolj plavuti morskih psov in ta proces, ki ga je sprožil g. Arauz, je postal znan kot "kostariška" metoda.
      Vir: GoldmanPrize.org