Goldmanova nagrada: priznanja junakom varovanja okolja

Med dobitniki Goldmanove nagrade za okolje za leto 2003, ki jo vsako leto podeljujejo aktivistom s šestih kontinentov, sta tudi dve domorodski babici, ki sta sprožili kampanjo za ustavitev gradnje odlagališča za jedrske odpadke v domači južnoavstralski puščavi.
      Drugi dobitniki so bili: aktivist za zaščito gozdov, ki je za zadnji nigerijski deževni gozd dosegel zaščito brez primere; nek organizator, ki je Filipince vodil pri vpeljavi prve splošne prepovedi sežiganja smeti; perujska organizatorka, ki je vodila kampanjo za očiščenje perujske zelo onesnažujoče industrije ribje moke; španski akademik, ki se trudi preprečiti zajezitev in preusmeritev še zadnjih španskih prosto tekočih rek; in hčerka rudarja iz Zahodne Virginije v ZDA, ki vodi kampanjo za ukinitev uničujoče metode rudarjenja z odstranitvijo vrha hriba.

Domorodske starešine se borijo proti jedrskem onesnaženju

Pet desetletij po tem, ko so Britanci izvedli 12 velikih jedrskih poizkusov v južnoavstralski puščavi, se je domorodska skupnost spet znašla v boju za svoja življenja. Septuagenarijki Eileen Kampakuta Brown in Eileen Wani Wingfield vodita mednarodno kampanjo za blokado predloga avstralske zvezne vlade za izgradnjo novega odlagališča jedrskih odpadkov v njuni domovini - osrednji puščavi Južne Avstralije.
      Na predlagani lokaciji naj bi v plitki jami v velikosti nogometnega igrišča skladiščili radioaktivne odpadke iz dveh avstralskih jedrskih reaktorjev. Objekt, ki je postavljen samo tri kilometre od poligona za preizkušanje orožja, naj bi skladiščil odpadke kakšnih 300 let. Splošno prepričanje je, da bi v primeru, če bi bilo to odlagališče zgrajeno, to območje lahko postalo odlagališče za še nevarnejše visoko radioaktivne odpadke iz celega sveta.
      Brownova in Wingfieldova sta najbolj zaskrbljeni zaradi nevarnosti kontaminacije podtalnice. Področni vodni viri so oskrbovali domorodsko ljudstvo in puščavski živelj na tisoče let. Raziskave avstralskega zveznega urada za znanost potrjujejo, da predlagana konstrukcija ne bo preprečila uhajanja snovi v podtalnico.
      Navkljub letom in pomanjkanju zdravja sta Brownova in Wingfieldova z neutrudnim delom ponesli boj domorodskega ljudstva proti predlaganemu nuklearnemu odlagališču na svetovni oder. Prepotovali sta 3.000 kilometrov - tridnevna vožnja z avtobusom - da bi protestirali proti odlagališču. Pisarili sta vladnim uslužbencem, obiskali parlament, prinesli svoje sporočilo na olimpijske igre v Sydneyu in v skupaj z okoljevarstvenimi organizacijami v avstralskih urbanih središčih organizirali uspešno kampanjo na internetu.
      "Moj stari oče in stara mati sta pazila na zemljo; to je bila njuna manta - njuna dolžnost," je rekla Brownova. "Danes govorim v njunem imenu, da bodo otroci lahko imeli zemljo, ko jo bomo mi zapustili - moji vnuki, hčere in sinovi."

Zaščita nigerijskih gozdov

Odigha Odigha, nigerijski gozdarski aktivist in učitelj, je sprožil uspešno kampanjo za moratorij na uničujoče industrijsko izsekavanje gozdov v državi Cross River na jugovzhodu Nigerije. Ti zadnji preostali nigerijski deževni gozdovi nudijo dom 2.400 domorodskim skupnostim, ki štejejo 1,5 milijona ljudi, prav tako pa tudi najbolj raznoliki skupini primatov na planetu - vključno z najbolj ogroženimi gorilami na svetu - in po ocenah dvajsetim odstotkom vseh vrst metuljev na svetu.
      Gozdovi Cross Riverja so tudi dom velikih nasadov dreves s trdim lesom, vključno z cenjenim mahagonijem, ki je vrhunska surovina za pohištvo in druge lesne izdelke. Za mednarodne družbe za izsekavanje so nigerijski gozdovi videti lahka žrtev: okoljevarstveno zakonodajo v državi le redko uveljavljajo in veliko uradnikov v diktaturi nedavno odstranjenega Abache je bilo zloglasno podkupljivih.
      Prekomerno in nenadzorovano izsekavanje v tej regiji ne samo da grozi z iztrebljenjem dreves s trdim lesom, ampak tudi ogroža preživetje skupnosti v gozdu Cross River-ja. Izsekavanje je močno skrčilo habitat živalim, ki so tem skupnostim tradicionalen vir proteinov - meso iz gozda, ki ga je bilo nekoč v izobilju. Leta 1994 je Oghada ustanovil nevladno organizacijo Zveza za Okolje (NGOCE). Poleg moratorija na izsekavanje je bil Oghadov največji dosežek ta, da je dosegel sodelovanje civilne družbe in skupnosti pri politiki upravljanja z gozdovi. Prav tako je pomagal pri projektih za preskrbo skupnosti v deževnem gozdu z alternativnimi viri proteinov, kar zmanjšuje odvisnost od mesa ogroženih živali in obenem povečuje dohodke z ekonomskimi priložnostmi, ki ne izčrpavajo naravnih virov.
      "Revščina lahko vodi v uničenje okolja," opaža Oghada. "Prav tako pa lahko prizadeto okolje poveča revščino." Država Cross River se lahko nadeja manjšemu uničenju okolja in manj revščine, saj Oghada s svojim delom kaže, kako lahko gresta zaščita okolja in trajnostni razvoj skupaj z roko v roki .

Prepoved strupenega sežiganja na Filipinih

Kot eden od vodilnih azijskih aktivistov proti sežiganju odpadkov je Von Hernandez leta 1999 pripomogel k zgodovinskemu dogodku, ko so Filipini postali prva država, ki je prepovedala sežiganje smeti. Hernandez je sedaj glavni borec za ohranitev prepovedi, nasproti podkupljivi vladi in pritiskom industrije.
      Leta 1998 je Hernandez pripomogel, da je sporno sežiganje postalo volilna tema. Pomagal je pri organizaciji množičnih protestov, pričal na zaslišanjih in vodil nacionalno izobraževalno akcijo v občilih, da bi usmeril pozornost na uničujoče zdravstvene posledice sežiganja odpadkov in opozoril na preizkušene alternative sežiganju odpadkov. Hernandez je pripomogel pri zagotovitvi široke podpore za kampanjo, vključno s podporo katoliške cerkve.
      Hernandez nadaljuje z informiranjem javnosti, da so sežigalnice odpadkov največji vir dioksinov, ki rušijo hormonsko ravnovesje in so ena izmed najbolj strupenih kemikalij, kar jih pozna znanost. Proces sežiganja proizvaja pepel z visokimi koncentracijami težkih kovin, ki zakopan onesnažuje podtalnico generacije dolgo. Te kemikalije povezujejo z okvarami novorojenčkov, rakom, dihalnimi težavami in neplodnostjo pri ljudeh, ki živijo v okolici sežigalnih naprav.
      Hernandez se zavzema za čistejše alternative sežiganju odpadkov, vključno z ločevanjem smeti na izvoru, kompostiranjem in recikliranjem - ti načini dokazano zagotavljajo delovna mesta in zaslužek za skupnost ter obenem ščitijo splošno zdravje.
      "Naš boj proti sežiganju, smetiščem in umazanim tehnologijam je pravzaprav boj proti negativnim uničevalnim silam prekomernega trošenja in umazanega industrijskega razvoja," pravi Hernandez, "V bistvu je boj za spremembo prevladujoče paradigme v takšno, ki resnično spoštuje življenje in pravice bodočih generacij."

Zmanjševanje onesnaževanja v Peruju

Perujska organizatorka Maria Elena Foronda Farro je sociologinja in soustanoviteljica Nature, vodilne nevladne organizacije v Chimboteju, Peru. Chimbote je obubožano ribiško industrijsko pristanišče severno od glavnega mesta. Forondova vodi kampanjo za očiščenje perujske industrije ribje moke, ki spušča neobdelane industrijske odpadke v odtoke in skozi dimnike, kar povzroča izbruhe kolere, glivična kožna obolenja in hude probleme zaradi onesnaženja v perujskih obalnih mestih.
      Peru je največji proizvajalec ribje moke na svetu. Ta se uporablja za izdelavo živalske krme, gnojil in konzervansov. Proizvaja se v velikih tovarnah na obali, od katerih jih je 70% lociranih v naselbinah. Večina ima zastarelo tehnologijo, ki izloča odplake, ki vsebujejo ostanke rib, neposredno v gospodinjske odtoke. To mešanje industrijskih in gospodinjskih odplak je vzrok velikih zdravstvenih težav za 300.000 prebivalcev Chimboteja, še posebej za otroke in starejše. Te tovarne obenem bruhajo v zrak dražeče delce, saje in povzročajo smrad. Pričakovana življenjska doba je od državnega povprečja manjša za desetletje.
      Navkljub velikemu odporu industrije ribje moke je Forondova uspešno zmanjšala onesnaženje in dvignila zdravstvene standarde v Chimboteju in drugih perujskih mestih. Z Naturo je zgradila partnerstvo med skupnostmi, naprednimi tovarnami ribje moke in vlado, da bi ustvarili trajnostno, do okolja odgovorno in rentabilno proizvodnjo ribje moke.
      "Še pred desetletjem v zvezi z industrijo ribje moke ni bilo mogoče govoriti o skrbi za okolje," je rekla Forondova. "Danes pa smo navadne državljane organizirali v 'državljansko okoljevarstveno stražo', ki raziskuje, nadzira in se pogaja s tovarnami ribje moke in zagotavlja zaščito našega zdravja in ustavitev onesnaževanja okolja".

Trajnostna raba vode v Španiji

Španski profesor fizike in ekonomije Pedro Arrojo-Agudo vodi kampanjo za ustavitev Španskega nacionalnega vodnega programa za zajezitev in preusmeritev zadnjih rek v državi, ki še prosto tečejo. Španska vlada je leta 1995 predstavila 25 milijard ameriških dolarjev vreden načrt postavitve 120 jezov za preusmeritev milijard litrov vode iz Ebra, druge najdaljše reke v državi, iz severovzhoda na sušno sredozemsko obalo.
      Arrojo je lani zabeležil veliko zmago, ko je zbral 400.000 ljudi za pohod po ulicah Barcelone v znak protesta proti vodnemu programu. To je bila ena največjih mobilizacij španskih državljanov od demokratizacije naprej, po več desetletjih vladavine fašistov. Več sto tisoč ljudi je zbral tudi na podobnih protestih v Madridu in Valenciji.
      Arrojo je predložil gospodarski načrt, ki bi omogočil kmetovalcem, da prodajo svoje vodne pravice mestom, da bi subvencionirali poljščine, ki potrebujejo manj vode. Glavni cilj kampanje ostaja Evropska skupnost, od katere pričakujejo, da bo vložila 17 milijard dolarjev oz. vsaj 40 odstotkov denarja v zgrešen španski vodnega program. Arrojo je pridobil podporo več članov evropskega parlamenta. Nedavno je Evropska komisija za okolje sprejela več amandmajev, ki so izražali zaskrbljenost glede posledic načrta.
      "Nacionalni vodni program cinično cilja na uporabo javnega denarja za izgradnjo ogromnega sistema, ki bi koristil samo finančnim špekulantom, luksuznim turističnim objektom in industrijskemu kmetijstvu," pravi Arrojo. "Za Španijo je napočil čas, da namesto uporabe zastarelih načinov zajezitve in preusmeritve izdela trajnostno vodno prihodnost, ki temelji na ohranjevanju, recikliranju in smotrnejših odločitvah v kmetijstvu."

Borba proti uničujočem rudarjenju v ZDA

Julia Bonds se je rodila in odrasla v apalaškem gorovju v ZDA. Je hčerka rudarja v premogovniku in direktorica Coal River Mountain Watch-a. Bondsova se je izkazala kot odlična voditeljica skupine, ki nasprotuje zelo uničujoči metodi rudarjenja, imenovani odstranjevanje vrha hriba (OVH), ki rečne doline spreminja v odlagališča za rudniške odpadke, povečuje število obolelih za astmo in sili cele skupnosti, da zapustijo domove.
      Leta 2001 je bila Bondsova z družino kot zadnja evakuirana iz rojstnega mesta Marfork Hollow, kjer je njena družina živela že šest generacij. OVH rudarjenje je Marfork praktično uničilo. Z ogromnimi stroji odstranijo vrh hriba, da lahko odkopavajo tanke plasti premoga, ki ležijo pod njim. OVH rudarjenje uniči vodne tokove in gozdove, povzroča velike poplave in naredi veliko škode na bivališčih. Onesnaževanje, ki ga povzroča ta proces, je povezano s povečanjem števila astmatičnih obolenj in drugih dihalnih težav, še posebej pri otrocih. Bazeni strupenega blata so polni težkih kovin in se redno izlivajo v vodne tokove ter zastrupljajo pitno vodo. Več kot 1.000 milj pritokov iz Apalačev so zasuli in 300,000 juter enega izmed najbolj raznolikih gozdov trdega lesa v zmernem pasu je uničenih.
      Bondsova posveča 90 ur na teden zaščiti južnih Apalačev in njegovih prebivalcev. "Ko mogočniki kujejo dobiček na račun človekovih pravic in našega okolja, so kot voditelji odpovedali," pravi Bondova. "Odgovorni državljani morajo priti v ospredje - ne samo kazati pot, ampak tudi voditi po poti, ki pelje v boljši svet."
      (Vir: Goldman Environmental Prize)