Delaj drugim generacijam ...
Jostein Gaarden

51 let po podpisu Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah potrebuje svet novo splošno deklaracijo - deklaracijo o človekovih obveznostih, tako posameznikovih kot tudi državnih. Danes obstaja na svetu na stotine organizacij, ki skrbijo za človekove pravice, toda le malo se jih ukvarja s človekovimi dolžnostmi. Četudi prvi rezultati s tega področja morda niso bili zadostni, je Kyotski sporazum leta 1997 prikazal, kaj vse je potrebno narediti na področju mednarodnih obveznosti, povezanih z varstvom okolja, s svetovnimi viri in trajnimi temelji za življenje človeka in živali.
      Do sedaj je kot osnova etike veljalo zlato pravilo "Delaj drugim to, kar želiš, da delajo drugi tebi". To pravilo moramo prenesti na odnos med bogatimi in revnimi deželami ter na odnos med generacijami. Ali bi si želeli, da bi ljudje, ki so živeli na tem planetu pred sto, tisoč sto tisoč leti na dno morja ali v jame odložili ogromne količine nuklearnih odpadkov, da bi povzročili izumrtje številnih rastlinskih in živalskih vrst, da bi porabili toliko premoga in nafte na prebivalca kot mi? Če je odgovor ne, tudi sami nimamo pravice, da ravnamo tako.

Kratkoročni dobički
Planet Zemlja ni naša last. Nismo ga podedovali od svojih prednikov, pač pa si ga sposojamo od svojih potomcev. Toda za seboj puščamo Zemljo, ki je vredna manj od tiste, ki smo si jo sposodili. Smo prva generacija, ki negativno vpliva na zemeljsko podnebje, in zadnja, ki ji za to ne bo treba plačati. Ali bi si upali priti na svet v sredini naslednjega stoletja? Vemo, da potujemo v nasprotni smeri kot narava, in vemo, kako naj bi se obnašali, da bi preprečili trk z njo. Naš gospodarski sistem ogroža zmožnost samoobnavljanja planeta. Preveč odločitev vodijo kratkoročni dobički za majhne skupine, ne da bi upoštevali pravično porazdelitev svetovnih virov.
      Če bo zahodni kulturi uspelo izvoziti svojo potrošniško ideologijo npr. v Afriko, Indijo, Kitajsko, jugovzhodno Azijo, bo neizogibna posledica globalna katastrofa. V resnici je marsikje resničnost že katastrofa. Pereča vprašanja ob koncu drugega tisočletja morajo biti: Kakšna sprememba zavesti je potrebna? Kaj je večna modrost? Katere kvalitete življenja so najpomembnejše? Kakšno je kakovostno življenje? In nenazadnje: Kakšna vrsta masovne mobilizacije je potrebna v tej "globalni vasi"?
      Sporno ni več to, ali potrebujemo novo globalno etiko, ampak kako doseči etiko prihodnosti ter kako bi jo lahko ponotranjili in s tem utrli novo politično smer. Danes veliko ljudi dobro razume izzive, s katerimi se srečuje svet. Veliko jih ima tudi to, čemur lahko rečemo globalna zavest ali ekološka vest. Toda veliko jih je paraliziranih zaradi političnega sistema. Tudi politiki se zavedajo problema, bolj kot je videti v praksi. Gre za paradoks: vemo, da se izteka čas, toda hkrati ne moremo ničesar spremeniti, dokler ne bo prepozno. Ali pa vendarle lahko? Smo priče propada planetarnega okolja. Toda kje je politična volja? Kateri politiki so pripravljeni vložiti trud, da bi sprejeli novo in potrebno politično smer. Moramo se boriti za zaščito okolja in enakomernejšo porazdelitev svetovnih virov.
      Pravijo, da žaba, ki jo damo v vrelo vodo, skoči iz nje; če pa vodo segrevamo postopoma, žaba ne zazna rasti temperature in mirno zavre do smrti. Če velja enako za našo generacijo in uničenje okolja, je odvisno od nas samih, da to dokažemo ali ne. Gotovo je, da nas ne more rešiti nihče drug. Jutrišnji dan ustvarjamo v tem trenutku. Danes veliko ljudi misli, da so samo gledalci globalnih dogodkov. Naučiti se moramo, da smo vsi igralci in da danes oblikujemo svojo prihodnost.

Jostein Gaarder je ta članek prispeval za knjigo Peace is Possible (Mir je mogoč). To je knjiga Mednarodnega urada za mir, posvečena svetovni mirovni konferenci v Haagu (11.-15. maj 1999). Glejte: www.ipb.org