Brezplačna zelena energija za vsakogar
s Carlom-A. Fechnerjem se je pogovarjala Andrea Bistrich

Predstavljajte si svetovno skupnost, ki sto odstotkov potrebne energije pridobiva iz obnovljivih virov – dostopne za vsakogar, poceni in čiste. To je vizija energetske politike najuspešnejšega nemškega dokumentarnega filma v letu 2010: Četrta revolucija – energijska avtonomija. Film gledalca popelje na deset lokacij v svetu in prikaže osupljive podobe ljudi, ki predano delajo za "energijsko tranzicijo". Sporočilo: takojšnji premik k obnovljivi energiji ni le nujen, pač pa je tudi možen – hkrati pa tudi že resničnost v mnogih krajih.
      Protagonist in navdihovalec je Hermann Scheer; film je posnet po njegovi nedavno izdani knjigi Energijska avtonomija. Scheer, ki je v starosti 66 let nepričakovano umrl 14. oktobra 2010, je bil član nemškega Bundestaga, predsednik Eurosolarja, soustanovitelj Mednarodne agencije za obnovljivo energijo, član Sveta prihodnost sveta, prejemnik nagrad za Pravilno preživljanje (1999), Svetovne solarne nagrade (1998), Svetovne nagrade za vetrno energijo (2004) ter nagrade Bio energija (2000).
       "S sedanjim energetskim sistemom je konec," je v filmu dejal Scheer. "Nov sistem energijske avtonomije pa tik pred prebojem ... soočeni smo z največjo strukturno spremembo v ekonomiji, vse od začetka industrijske dobe."
      Andrea Bistrich je za Share International spraševala direktorja in producenta Carla-A. Fechnerja.

Share International: Zakaj ste svoj film poimenovali Četrta revolucija?
      Carl-A. Fechner: Revolucije so vedno nacionalna bogastva. Prva med globalnimi revolucijami je bila kmetijska. Prek prestrukturiranja kmetijske produktivnosti se je povečala donosnost, kar je povzročilo, da so nekoč nomadska plemena razvila naselbine. Druga revolucija je bila industrijska in ta je povzročila, da je človeško delovno silo zamenjala povečana uporaba strojev na fosilna goriva. Vendar je to obdobje sedaj pri koncu in če bomo nadaljevali po tej poti, bomo morali sprejemati previsoka tveganja. Tretja je bila elektronska ali digitalna revolucija in ta je temeljila na odkritju mikroprocesorja v zgodnjih osemdesetih letih. Računalniška tehnologija je vodila k prilagodljivim avtomatiziranim proizvodnim procesom, ki so v nadaljevanju radikalno spremenili celotne sektorje ekonomije; svetovno medmrežje je sedaj globalno ekonomsko, družbeno in kulturno sredstvo komunikacije. Četrta revolucija, in na to se navezujemo v našem filmu, predstavlja popoln odmik od nafte, plina, premoga in jedrske energije k vetru, hidro in solarni energiji. Ta tranzicija k povsem obnovljivim energijskim virom je primarno ekonomsko strukturna, saj jo spremlja prestrukturiranje celotne energijske produkcije, kar vodi k velikim spremembam na vseh življenjskih področjih. Od centraliziranih energijskih sistemov – gigantskih korporacij, ki izpolnjujejo energijske potrebe človeštva z ustrezno gigantskimi profiti – do tisoče, sto tisoče, milijone majhnih elektrarn po vsem svetu, ki so v rokah lokalnega prebivalstva. To pomeni, da je energijo moč generirati kjerkoli je potrebna, z lokalnimi ali regionalnimi viri.

S. I.: Ali energijsko revolucijo razumete kot priložnost, da svet postane bolj pravičen?
      C. -A. F.: Zagotovo. Kar razumemo kot univerzalne človekove pravice – pravico do hrane, čiste vode, izobraževanja, do srečnega, brezskrbnega otroštva in tako naprej – je neenakomerno razporejeno in dostopno zgolj polovici sveta. Ta neenakost in nepravičnost je ohranjana z razmerjem moči, zlasti v odnosu do energijskih virov. Decentralizacija in s tem demokratizacija energijske oskrbe bi pomenila, da bi več kot dve milijardi ljudi, ki še nimajo dostopa do energije in dnevno trpijo za posledicami lakote, končno lahko uporabljali električno energijo. Skladno z dognanji Združenih narodov podhranjenost v otroštvu privede do nepovratnih zdravstvenih problemov in ohromi razvoj, česar kasneje tudi z boljšimi življenjskimi pogoji ni moč spremeniti. Če želimo resnično prodreti in rešiti težave, moramo po mojem mnenju vzpostaviti decentralizirano energijsko oskrbo.

S. I.: Ali lahko opišete tako strukturno spremembo v globalni energijski ekonomiji?
      C. -A. F.: Zagotavljanje naših energijskih potreb ne more biti razumljeno zgolj kot tehnična naloga. To ni vprašanje zamenjave sedanjih elektrarn za ogromne centralizirane solarne elektrarne, ki stojijo sredi puščave in zahtevajo visoke tehnične in finančne vložke, da bi energijo lahko transportirali 4000 km daleč v Evropo. Od te zamisli se moramo odmakniti. Danes lahko jedrske elektrarne proizvajajo 1000 mega Wattov energije, vendar lahko enako moč proizvaja tudi tisoč elektrarn s kapaciteto 1 mega Watt, ki delujejo na vetrne turbine, solarno tehnologijo, bioplin ali geotermalni pogon. Z drugimi besedami, moramo se odmakniti od velikih, dragih in neprilagodljivih elektrarn – ki so v lasti nekaj dobaviteljev – k raznolikosti avtonomnih energijskih sistemov: vetrnim turbinam, solarnim elektrarnam, bioplinskim sistemom ter majhnim hidroelektrarnam.

S. I.: V filmu je Hermann Scheer dejal, da sedanji, z zakoni pridobljeni interesi v energijskem sektorju gotovo ne bodo brez boja sprejeli prehoda k brezplačni, primarni naravni energiji. Kako močna je politična in industrijska opozicija tem spremembam? Ali smo lahko optimistični?
      C. -A. F.: Zato pa govorimo o revoluciji. Verjamem, da smo lahko precej optimistični. Vendar moramo vsi javno zagovarjati to energijsko tranzicijo. Ključno je začeti in to v resnici narediti. To poudarja tudi Preben Maegaard, eden filmskih protagonistov in ustanovitelj Nordijskega ljudskega centra za obnovljivo energijo. Maegaard je z lastnim delom ustvaril danes največjo energijsko avtonomno regijo v svetu: 50.000 Dancev na severu-zahodu države električno energijo v celoti pridobiva s pomočjo vetra. V Nemčiji ves čas narašča delež iz obnovljivih virov pridobljene energije. Trenutno ta znaša 17 odstotkov. Spremembe so tako hitre, da jih ni mogoče napovedovati, saj dejansko stanje ves čas prehiteva napovedi. Konservativna nemška koalicija je celo skušala zmanjšati delež obnovljivih energijskih virov, da bi tako ustavili zmanjševanje deleža jedrske energije in zmanjšali prihodke državnega proračuna, hkrati pa so želeli povišati pristojbine za solarne elektrarne. To je razjezilo mnoge in razkrilo očitno zavezo vlade glede zaščite interesov velikih korporacij. Kljub temu lahko vidite, kaj se dogaja. Zaradi zmanjševanja deleža jedrske energije, ukrep je bil sprejet pred kratkim in je gotovo korak v pravo smer, je kanclerka nenadoma v slabem političnem položaju, saj so jo nekdanji prijatelji zapustili. V veliki industriji se prijateljstva lahko hitro končajo.

S. I.: Ključno vprašanje po nemškem odmiku od jedrske energije do leta 2022: kako bomo nadomestili jedrsko energijo?
      C. -A. F.: Ko se bomo odmaknili od jedrske energije, bomo sčasoma morali nadomestiti 23 odstotkov energije, čeprav bi to razliko lahko pokrili že z izvajanjem ukrepov za njeno učinkovito rabo. Temu zelo pomembnemu vidiku zmanjševanja porabe ne posvečamo dovolj pozornosti.

S. I.: Ali bi lahko porabniki prihranili bistveno več?
      C. -A. F.: Da, zagotovo – vendar s poimenovanjem "porabniki" mislimo tudi na arhitekte, urbaniste, načrtovalce elektrarn, voditelje korporacij, ki se odločajo o desetinah tisočev mega Wattov in tako naprej. Energijska revolucija prinaša izjemne koristi revnim, ne le v državah v razvoju, pač pa tudi v tej državi. V Nemčiji smo tri leta razpravljali o tem, ali naj socialne podpore dvignemo za 8 evrov na mesec. V filmu prikažemo, kako lahko z učinkovito rabo energije mesečno prihranimo od 40 do 50 evrov. Ta prihranek daleč presega dvig socialne podpore. To je neposredni prihranek in ta ostane v posameznikovem žepu, če se tako izrazim. Ljudje bi morali najprej ozavestiti to dejstvo.

S. I.: Pogosto slišimo trditve, da je zlasti solarna energija bistveno predraga. V svojem filmu ste prikazali nasprotno, da jo je možno ekonomizirati. Pri tako nasprotujočih informacijah bo porabnik težko ugotovil, kaj je dejansko res.
      C. -A. F.: Da, to je res. Razlog za to je, kot je dejal Hermann Scheer, da "riba smrdi pri glavi". Na najvišjih ravneh so velikanske prevare. V energetskem sektorju potekajo trdi boji za visok tržni delež, pri čemer menedžerji uporabljajo politiko dezinformacij. V osnovi so nam načini za varčevanje energije in zniževanje stroškov že na dosegu roke: prvi korak je zamenjava dobavitelja energije in ta ni povezan s stroški. Vsako gospodinjstvo si lahko izbere zelenega dobavitelja energije, denimo Greenpeace Energy, Naturstrom ali Lichtblick. Če naredite ta korak, vam bodo te družbe redno posredovale tudi odlične informacije.

S. I.: Danski pionir na področju obnovljive energije Preben Maegaard je v zgodnjih osemdesetih že vzpostavil center, kjer so informirali ljudi o alternativnih virih energije.
      C. -A. F.: Da, izobraževanje je zelo pomembno, ravno tako pomembna pa je tudi "informacija za srce". Danes imamo praktično neomejen dostop do informacij. To je objektivna raven. Vendar morajo ljudje, da bi delovali, te informacije razumeti kot zelo pomembne. To je bistvo vsega. To je osnovni pristop filma – od srca v glavo in od tam v noge. Če je treba pa tudi v pesti.

S. I.: Bili ste v mnogih krajih po svetu, kjer navdihujoči in pogumni aktivisti ter pionirji implementirajo enostavne, vendar učinkovite energijske koncepte. Kako je potekalo vaše srečanje z ekonomistom in Nobelovim nagrajencem Muhammadom Yanusom v Bangladešu?
      C. -A. F.: Srečanje s tem človekom je bil eden od mojih vrhuncev – je čudovit, zelo discipliniran in srčen človek. Yanus ima jasno idejo in to je odmik od revščine, na tem utemeljuje tudi svoje življenje in svoje delo. Tudi vse ostale, ki sem jih med snemanjem srečal – Bianca Jagger, Elon Musk, Ibrahim Togola, Matthias Willenbacher, Preben Maegaard, Zhengrong Shi in mnoge druge – sem doživel kot izjemno obogatitev.

S. I.: Kdo ali kaj je najbolj vplival(o) na vas?
      C. -A. F.: Od študentskih časov dalje me je močno zaznamovala ideja pravičnosti. Pred tridesetimi leti, ko sem bil 26-letni študent medijske vzgoje, sem v Burkini Faso v okviru študijske naloge raziskoval neko vas. Ponoči sem moral zapiske pisati ob svetlobi ročne svetilke. To je bil zame odločilen trenutek: ponoči ni luči. Tako je še danes in to lahko spremenimo s preprosto solarno napravo. Zaradi tega je bilo zame tako pomembno srečanje z Ibrahimom Togolo. Togola se je kot Maegaardov učenec podrobno seznanil o obnovljivi energiji, ideje pa je prenesel v svojo afriško domovino Mali, kjer je ustanovil Malijski ljudski center. Podobno pomembna izkušnja je bila tudi srečanje s Hermannom Scheerom. Svoje življenje je posvetil svojemu poslanstvu, zaradi česar ga je vedno preganjal čas. Za postanek v Šanghaju, ki smo ga prikazali tudi v filmu, je načrtoval 24 ur. Bil je prisoten na snemanju, nato je prejel častno priznanje, za tem častno profesuro, za nameček pa je imel še govor.

S. I.: Ali bo vaš film prikazan tudi na Japonskem? Predstavljam si, da bi v luči katastrofe v Fukušimi lahko razprl povsem nove perspektive, ki jih Japonci tako nujno potrebujejo.
      C. -A. F.: Pogajanja so v teku. Ta tema Japonce zanima. Film je bil predvajan v devetih državah, na več kot štiridesetih festivalih. Eden najpomembnejših japonskih filmskih festivalov, ki ga sponzorira Tepco (lastnik dveh jedrskih elektrarn v Fukušimi), pa je sprejel odločitev, da filma ne bo uvrstil v svoj program. Mediji so, kot kaže, še vedno trdno v rokah peščice ljudi, ki imajo moč. Vendar še nismo rekli zadnje besede.

S. I.: Zamenjava energijskih virov, meni Hermann Scheer, je tudi odmik od podzemne k nadzemni energiji. Ali si lahko predstavljate, da bomo na podlagi tega v ne tako oddaljeni prihodnosti razvili nove tehnologije, ki si jih danes le s težavo predstavljamo?
      C. -A. F.: Človeštvo nenehno išče inovacije in to je zelo pomembno. To fascinira tudi mene. Še bolj pa me fascinira uporaba obstoječih tehnologij na področju obnovljivih energij. To ne zahteva dragih raziskovalnih projektov. Sonce je ogromen motor in zelo dragoceno darilo človeštvu. Že z današnjimi tehnologijami lahko uporabljamo ta dar in ga spreminjamo v silo, gibanje in svetlobo. Te tehnologije poznamo že zelo dolgo, solarno-termalne pristope smo pričeli uporabljati že v davnini, nikoli pa jih nismo uporabljali na široko. Hermann Scheer to omenja tudi v filmu, ko se po kalifornijski avtocesti od Los Angelesa proti San Franciscu vozi mimo stotin opuščenih in pokvarjenih vetrnih turbin. Zgrajene so bile v sedemdesetih letih, z namenom zagotovitve neodvisnosti od bližnjevzhodne nafte. Če bi jih nadomestili s sodobnimi in učinkovitimi vetrnimi turbinami, bi le s tem korakom lahko nadomestili pet jedrskih elektrarn. Mimogrede, ali morda veste, koliko ZDA letno porabijo za vojaško zaščito naftnih vrelcev na Bližnjem vzhodu? 185 milijard dolarjev. Tega ne navajajo na vašem računu za gorivo. Sredstva vzamejo od drugod – običajno na področjih socialne države in izobraževanja. Pri vseh izračunih, koliko znašajo stroški energijske revolucije, bi morali izračunati tudi, koliko stane, če je ne izvedemo. Pogosto se pojavljajo navedbe, da si te revolucije ne moremo privoščiti, saj bi nas stala 100.000 milijard dolarjev. Če je ne bomo izvedli, nas bo to stalo dvakrat toliko. To je ključno: vprašati se moramo, koliko nas bo stalo, če ne bomo storili ničesar. Odgovor je jasen.

Četrta revolucija – energijska avtonomija, režiser Carl-A. Fechner.
Informacije: www.energyautonomy.org

Nekaj dejstev:

• Solarno sevanje, ki doseže Zemljo, lahko približno deset tisočkrat izpolni energijske potrebe človeštva.
  
• Globalni premik k obnovljivi energiji do leta 2030 bi stal približno 100.000 milijard dolarjev, vztrajanje pri fosilnih gorivih pa 200.000 milijard dolarjev.
  
• Z uvedbo desetih varčevalnih ukrepov bi razvite države lahko prihranile 1000 dolarjev na družino letno. Nakup fotovoltaičnega sistema v deželah, ki imajo sprejet akt o obnovljivi energiji (EEG), ni povezan s stroški in ni potrebe po dodatni strehi. Sistem se v desetih letih financira sam.
  
• 501 milijon Evropejcev porabi 27 krat več elektrike kot 1 milijarda ljudi v Afriki. Majhen solarni sistem v Maliju stane 140 dolarjev. Če bi ga namestili v šoli, bi s tem omogočili dokončanje študija 80 odstotkom več študentov.
  
• Delovanje termoelektrarne na premog povzroča letne stroške v višini približno 150 milijonov dolarjev. Termoelektrarna dnevno proizvede toliko ogljikovega dioksida, da lahko z njim napolnimo 57 milijonov vrečk za smeti.
  
• Samo v Nemčiji trenutno hranijo 120.000 ton radioaktivnih odpadkov.
  
• Podjetje za energetiko s prodajo elektrike iz jedrske elektrarne dnevno zasluži 1,5 milijona evrov.
  vir: www.energyautonomy.org

Navedki iz filma:
"Sonce je vir energije. Tudi človeško bitje je vir energije, kreativne energije. Revščina je stanje, v katerem človek ne more izražati te kreativne energije. Vsa človeška bitja, ne glede na to, kje so rojena, bodisi v palači ali na cesti, vsak otrok ima enako sposobnost, enak neomejen potencial kot vsi drugi."
       "Skoraj polovica sveta živi z manj kot dvema dolarjema na dan. Ti ljudje še nikoli niso imeli možnosti, da bi izrazili svojo ustvarjalno energijo. In sonce ima dovolj energije za zagotovitev energijskih potreb sveta. To je preprosto vprašanje, kako to energijo prevesti v oblike, ki jih lahko uporabimo." Muhammad Yunus
       "Tako kot v kulturnih mestih ni dovoljeno odmetavati smeti, ne smeti biti dovoljeno izpuščati energijskih emisij in izpostavljati celotnih družb tem učinkom – z vsemi spremljajočimi posledicami." Hermann Scheer
       "Več kot dve milijardi ljudi nima dostopa do luči, do svetilke v lastni hiši. Potrebujemo institucijo, ki bo upoštevala potrebe ljudi, na katere je današnji energijski sistem pozabil." Ibrahim Togola

Andrea Bistrich je sodelavka Share International iz Münchna, Nemčija.