Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Ekologija >> Ustvarimo priložnost za preživetje deževnih pragozdov

Ustvarimo priložnost za preživetje deževnih pragozdov
z Davidom Seaborgom se je pogovarjal Monte Leach

Svetovni sklad za deževne pragozdove, neprofitna skupina ustanovljena leta 1984, si prizadeva za ohranitev biološke raznolikosti in deževnih pragozdov po vsem svetu, prvenstveno tropskih pragozdov v Latinski Ameriki. Sklad se osredotoča na brazilsko Amazonijo, največji deževni pragozd na Zemlji. Domačinom pomaga pri ohranitvi njihovih domov v pragozdovih, financira neprofitne skupine, ki izvajajo projekte, ki so pomembni za njihovo ohranitev ter javnosti v ZDA izobražuje o pomenu ohranitve deževnih pragozdov. David Seaborg, ustanovitelj in predsednik sklada, je razvojni biolog in že dolga leta okoljski aktivist.
      Monte Leach ga je intervjuval za Share International.

Share International: Kakšna je trenutna situacija glede uničevanja tropskega pragozda? Vaša spletna stran prikazuje dramatične statistike, po katerih bi naj bilo vsako minuto uničenih 121 hektarov.
      David Seaborg: Tako je. Bodisi z izsekom ali požigom je po svetu vsako minuto uničenih 121 hektarov deževnih pragozdov, na letni ravni to pomeni polovico površine Kalifornije.

S. I.: Ali se je ta situacija v obdobju vaše aktivnosti izboljšala ali poslabšala?
      D. S.: Izboljšala in poslabšala. Ekvador napreduje. Kostarika je precej svojega ozemlja spremenila v rezervate. Brazilija upočasnjuje krčenje pragozdov (do pred kratkim). Po drugi strani pa se razmere slabšajo v Indoneziji in Maleziji, kjer zaradi proizvodnje palmovega olja poteka izsekavanje biološko raznolikih gozdov in pogozdovanje z monokulturami palm. Palmovo olje uporabljajo v mnogih produktih. Ponekod se razmere torej izboljšujejo, nekaj zmag imamo, drugje pa se slabšajo.

S. I.: Ali se situacija v splošnem izboljšuje ali slabša?
      D. S.: V splošnem se slabša, vendar je tudi vse več zavedanja. Obe strani se v tej bitki krepita. Stran, ki se bori za rezervate, postaja bolj napredna, vse več ima znanja, povezave med okoljskimi skupinami po svetu so tesnejše, enako tudi z domačini. Veliko bitk je bilo dobljenih, na primer v Ekvadorju. Ni torej vse negativno. Na svetu pa je vse več ljudi, prenaseljenost povzroča pritisk na gozdove. Tudi razkorak med bogatimi in revnimi se poglablja. Denar bogatim daje vse več moči za uničevanje in večje možnosti za zmage.

Zmage v Amazoniji

S. I.: Ali lahko predstavite delo vaše skupine in osvetlite nekatere zmage, pri katerih ste bili soudeleženi?
      D. S.: Eden naših zadnjih projektov je bil v Ekvadorju, kamor sedaj usmerjamo več pozornosti. Ekvadorska vlada je v nasprotju z zakonodajo gradila cesto, ki bi naj vodila na področje pragozdov. Znanstveniki Misurijskih botaničnih vrtov so povedali, da imajo ti pragozdovi največje število vrst na enoto površine na Zemlji. Lani smo s 3500 dolarji podprli Fundacijo OSA, ki jo vodi človek, ki je veliko storil za reševanje ekvadorskih pragozdov in njihovo širitev. Naša sredstva je namenil za najetje ljudi, ki so nadzirali cesto. Ugotovili so, da je širša od dovoljene. Naša sredstva so bila namenjena tudi tisku revij, ki so ekvadorski vladi pokazale, kako uničujoča bo ta cesta za njihove pragozdove. Če bi bila zgrajena, bi vsi izkoriščevalci pragozda imeli zelo enostaven dostop. To delo je ekvadorsko vlado prepričalo, da je umaknila dovoljenje za cesto. Sedaj si prizadevamo za trajno zaščito gozdov. Vsaj zaenkrat smo gozdove rešili, saj bi ta cesta pomenila njihovo uničenje. Ker ima gozd tako visoko število vrst, mi pa smo ga rešili zgolj s 3500 dolarji, se zdi, da smo dosegli rekord glede rešenih vrst na vloženi dolar.

S. I.: Ali bi želeli omeniti tudi druge projekte Svetovnega sklada za deževne pragozdove?
      D. S.: Delamo tudi s Fundacijo Kaya, ki s podeljevanjem mikrokreditov opolnomoči ljudi. Posojila podeljujejo pod pogojem, da če ena oseba seka drevesa v gozdu in s tem prekrši dogovor o trajnostnem izkoriščanju gozdov, mikrokredite izgubijo vsi ljudje v projektu. Ta model je uspešen, saj pomaga ljudem pri medsebojnem nadzoru. Mikrokrediti so na voljo v ekvadorskih skupnostih Quechua. Quechua indijancem, ki so prvotni prebivalci tega področja, so naftne družbe ponudile denar v zameno za izkoriščanje in "razvoj" gozdov, kjer so želeli postaviti naftne vrtine. Ekvadorska ustava pravi, da morajo naftne družbe, če želijo vrtati, pridobiti dovoljenje domačinov. Ti ljudje so zelo revni, zato je denar za njih zelo mikaven, hkrati pa želijo zavarovati svoje gozdove. Imajo znanje, potrebno za zagon naravnih kmetij, vendar potrebujejo sredstva. Če lahko vzpostavijo tako kmetijo, lahko pridelajo hrano, prodajo presežke in zavrnejo naftne družbe. To je odličen projekt. Če jim ne bomo pomagali, bodo gozdovi najverjetneje uničeni, z našo pomočjo pa rešeni. Fundaciji Kaya smo že namenili subvencijo za začetek njihovega projekta. Želimo, da naš vložek podvojijo in s tem povečajo moč projekta, zato jim pomagamo ta projekt predstaviti na spletni strani za javno financiranje. Našo subvencijo uporabljajo kot zagonski vložek za podvojitev razpoložljivih sredstev.

S. I.: Zveni, kot da je vaša skupina posrednik, ki pomaga zbirati sredstva za kvalitetne projekte, ki sicer morda ne bi prejeli sredstev.
      D. S.: Natanko tako. Naša niša je zbiranje sredstev za projekte, ki jih drugi ne morejo podpreti, mi pa jih skrbno raziščemo. Poiščemo najzanimivejše projekte, pri katerih z vloženimi sredstvi dosegamo najbolje rezultate pri varovanju deževnih pragozdov. Izbiramo predvsem take, ki ohranjajo največjo biološko raznolikost, opolnomočijo domačine in so locirani v pragozdovih, kjer je velika verjetnost, da brez naše pomoči ne bi uspeli. Posredujemo tudi podporo, ki jo zagotavljajo drugi, in tako podvojimo ali potrojimo učinke. Osredotočamo se na delo z ljudmi z referencami, ki jim lahko zaupamo, da bodo trdo delali in opravili dobro delo.

Pomen deževnih pragozdov

S. I.: Ali pri svojem prizadevanju za ozaveščanje javnosti ugotavljate, da je večina ljudi seznanjena s pomenom varovanja deževnih pragozdov?
      D. S.: Ne vedno. Nekateri so, drugi pa poznajo le del zgodbe. Deževni pragozd je pomemben, ker nadzoruje globalno klimo na dva načina. Prvi je povezan s fotosintezo, pri kateri se zmanjšuje količina ogljikovega dioksida, najpomembnejšega toplogrednega plina v atmosferi, ter povečuje količina kisika. Ko drevesa posekajo ali zažgejo, se ogljikov dioksid ponovno sprosti v ozračje, zato se razmere s tem poslabšajo. Z izsekom dreves torej ne izgubite le zaveznika, pač pa ga spremenite v sovražnika, saj sežig ali posek dreves pomeni izpust ogljikovega dioksida. Ko je zgrajen velik jez, kar povzroči poplave v pragozdu, se sprošča metan. Metan je petindvajsetkrat učinkovitejši toplogredni plin od ogljikovega dioksida. Tako prihaja do globalnega segrevanja. Ko skrčite gozdove in gojite govedo za proizvodnjo hamburgerjev, se poveča količina metana, ki ga živali spuščajo v ozračje.
      Drugi vpliv, ki ga ima krčenje gozdov na podnebje, je albedo, svetlobna odbojnost Zemljine površine. Bistveno drugače je, ko se zaradi poseka dreves zelena površina spremeni v rjavo. Ta sprememba odbojnosti spremeni zračne tokove in padavinske vzorce ter povzroča poplave in suše. Vpliva tudi na lokalno podnebje, saj drevesa zaradi procesa evapotranspiracije povzročajo lokalne padavine. Voda potuje po drevesih, da nahrani listje, nato pa izhlapi. Polovica vode v Amazonki prihaja od dreves, druga polovica pa od izhlapevanja iz Atlantika. Ta proces poteka krožno, od Atlantika, kjer voda izpareva, pa vse do Andov, kjer je hladno in sneži, nato pa se sneg topi in voda polni reke. S posekom dreves ta krog prekinete, nastopijo lokalne suše. Domačini ne morejo več pridelovati hrane. Ko vplivamo na globalno segrevanje, vplivamo na padavine, te pa vplivajo na pridelavo hrane v svetu. Povzročamo poplave in suše, namesto, da bi bile kmetije deležne običajnih padavin. Ob tem je v deževnih pragozdovih polovica svetovnih vrst. Tako z uničevanjem deževnih pragozdov, masovno uničujemo tudi svetovne vrste.

Preživetje na planetu Zemlja

S. I.: Glede na to, koliko časa že delate na tem področju, kaj moramo storiti v okoljevarstvenem smislu, da bi na tem planetu preživeli?
      D. S.: Preživetje terja kompletno preobrazbo našega razmišljanja in pogledov. Narava ima pravico do obstoja sama po sebi, ljudje pa imamo moralno obvezo, da jo varujemo. Moramo se prebuditi in se začeti zavedati svojih etičnih obvez glede varovanja narave. Prebuditi pa se moramo tudi v praktično okoljevarstvo, razumeti moramo, da potrebujemo delujoče ekosisteme, če želimo vzgajati hrano in imeti vodo. Potrebujemo razumevanje o razsežnostih in nujnosti problema – globalno segrevanje je, kot sem pokazal, povezano z uničenjem deževnih pragozdov. Destrukcija pragozdov povzroča taljenje himalajskih ledenikov, ki polnijo sedem rek v Aziji. To vodo potrebujeta dve milijardi ljudi ter gozdni ekosistemi. Če se bodo ledeniki talili, bo sprva priteklo več vode, nato pa bomo ostali brez ledenikov, ki so vir vode za sedem rek. Tako bosta brez vode ostali dve milijardi ljudi, skupaj z živalmi in ekosistemi. To je le eden od mnogih problemov.
      Zmanjšujemo svoj dostop do vode in sposobnost za pridelavo hrane. Človeška vrsta bo ogrožena, ljudje bodo izumrli ali pa bodo umrle milijarde ljudi. To bo masovna poguba in večja katastrofa od česarkoli, kar je doslej izkusil človeški rod. Moramo se zavedati razsežnosti tega problema.
      Moramo se odmakniti od fosilnih goriv, znebiti se moramo premoga kot energijskega vira. Premakniti se moramo k sončni energiji, vetru, določenim biogorivom ter ohranitvi energije in energijski učinkovitosti. Zmanjšati moramo prenaseljenost, svetovna populacija sedaj šteje več kot sedem milijard in se podvoji vsakih štirideset let. Treba je nahraniti več ust, več ljudi potrebuje energijo in obremenitev planeta je vse večja. Zato je treba opolnomočiti ženske, ki morajo imeti svobodo izbiro glede nosečnosti, postati morajo ljudje s pravico do dela in izbire, ne pa da so zgolj reducirane na vlogo mater. Odmakniti se moramo od avtomobilov in letal, razviti je treba javni prevoz in vlake. Vsa družba mora reciklirati, vse je treba reciklirati. Treba je vzpostaviti biološke rezervate. To bi zahtevalo le dvajset milijard dolarjev, morda malo več, in po svetu bi imeli okoli 20 takih rezervatov. Biološki rezervati so področja z največjo raznolikostjo vrst na svetu. Ohraniti jih moramo, enako tudi narodne parke, deževne pragozdove in koralne grebene. Opolnomočiti moramo lokalno prebivalstvo, prvotne prebivalce teh področij, ki morajo rešiti deževne pragozdove in druge ekosisteme. Denar se mora preseliti od oboroževalne industrije k ohranitvi narave ter opolnomočenju ljudi in zagotavljanju hrane. Od tradicionalnega kmetijstva se moramo premakniti k organski agrikulturi. Korporativni kapitalizem je treba spremeniti v pravičnejši ekonomski sistem, bogastvo pa prerazporediti tako, da ne bo pretirano bogatih in revnih.

S. I.: Koliko časa imamo, da vse to naredimo?
      D. S.: Nimamo veliko časa. Na Medvladni okrogli mizi Združenih narodov o podnebnih spremembah (IPCC) so povzeli odkritja znanstvenikov po vsem svetu o globalnih podnebnih spremembah in objavili periodična poročila. Tisti, ki zanikajo podnebne spremembe, napadajo IPCC in trdijo, da so v zmoti. V resnici pa se motijo oni sami.

S. I.: Torej mislite, da je IPCC preveč konservativen?
      D. S.: Da. Problem je mnogo večji, kot ga trenutno prikazujejo poročila IPCC in informativni mediji. Slednji temu ne posvečajo niti približno potrebne pozornosti, ne poglabljajo se v resnost te problematike. Resnično se moramo zbrati in nemudoma začeti trdo delati, da bi preprečili katastrofo.

Več informacij: www.worldrainforest.org

Monte Leach živi v San Francisku v ZDA in je samostojni radijski novinar in ameriški urednik revije Share International.