Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Duhovnost >> Živeti brez denarja

Živeti brez denarja
s Heidemarie Schwermer se je pogovarjala Andrea Bistrich

Heidemarie Schwermer je dvajset let delala kot psihoterapevtka in učiteljica, preden se je leta 1996 odločila, da se loti eksperimenta živeti brez denarja. Poskus, ki naj bi trajal eno leto, je medtem postal način življenja te sedemdesetletnice. O življenju brez denarja je napisala tri knjige, imela številna predavanja in bila gostja v pogovornih oddajah. Njena prva knjiga The Star Money Experiment, ki je prevedena v številne jezike, je dobila leta 2008 nagrado za mir Tiziano Terzani, leta 2010 pa je bil premierno prikazan dokumentarni film italijansko-norveške produkcije o njenem življenju. S svojim načinom življenja brez uporabe denarja želi spodbudno vplivati na razvoj bolj pravične in enakopravne družbe.
      Andrea Bistrich se je s Heidemarie Schwermer pogovarjala v Münchnu posebej za Share International.

Share International: Brez denarja živite zdaj že 16 let. Zakaj ste se prostovoljno odpovedali denarju?
      Heidemarie Schwermer: Pogosto me ljudje vprašajo ali sem kdaj doživela kakšno travmo zaradi svoje odločitve živeti na tako ekstremen način. Moja travma je današnje stanje sveta: vsak dan stradajo tisoči – in kljub temu je istočasno na razpolago obilje hrane. Hrano mečemo v morja ali na smetišča. Milijarderji si gradijo bazene v svojih zasebnih letalih ali kupujejo luksuzne jahte, ker ne vedo več, kaj naj počnejo s svojim denarjem. Situacija je tako absurdna, da sem se odločila, da pri tem ne bom več sodelovala in bom poiskala nove načine življenja.
      S problematiko revščine se ukvarjam že vse svoje življenje. Rodila sem se med vojno leta 1942. Ko sem bila otrok, je morala moja družina zapustiti vzhodno Prusijo, zdaj Litvo, in oditi v deželo Schleswig-Holstein na severu Nemčije. Kar naenkrat smo postali begunci – ljudje so nas klicali "vi umazanci". Finančno so si moji starši opomogli kar hitro: mama je bila učiteljica klavirja in je poučevala hčere velikih kmetov v okolici, oče pa je kmalu našel službo v mestu. Kljub vsemu pa me je ta izkušnja zaznamovala. Nikoli nisem čisto doumela, zakaj postane oseba v trenutku ničvredna samo zato, ker nima premoženja. Jaz verjamem v to, da se rodimo z namenom, smotrom, s katerim se moramo ukvarjati v času svojega življenja. Moja tema je revščina – v svetu izobilja.

S. I.: Kaj vas je napeljalo k določitvi, da živite brez denarja? Obstaja kak poseben razlog?
      H. S.: Službeno sem se preselila v Dortmund. To mesto je izredno revno. V nekaterih predelih najdete berača na vsakem vogalu. Takrat sem se pogosto spraševala, kako lahko mirno zremo dalje, medtem ko mladi moški na cestah pijejo pivo enostavno zato, ker jim nihče ni pripravljen dati dela. Za sistem so bili odvečni. Vendar, kako je lahko oseba odvečna? Kakšen sistem lahko to dopusti? Tako ne more biti! Potem sem enkrat na radiu slišala govoriti župnika, ki je pripovedoval o vasici v Kanadi. Ko je tovarna, v kateri je bila zaposlena večina prebivalcev, bankrotirala in so jo zaprli, so bil vsi ljudje kar naenkrat brez dela in zaslužka. Takrat so se zamislili in ugotovili: "Vsi smo sposobni. Združili se bomo in pomagali drug drugemu." Iz tega se je rodilo nekaj novega. Župnik je dodal, da bi bil lepo, če bi se kaj podobnega zgodilo v Nemčiji. In te besede so me zadele točno v srce. To je bil tudi moj cilj; to je bilo točno to, kar sem želela narediti v Nemčiji. Takrat sem se odločila, da bom svoje delo usmerila v pomoč ljudem, da se bodo odprli drug drugemu, se medsebojno podpirali in iskali nove vrednote in oblike življenja.

S. I.: Leta 1994 ste organizirali enega prvih "menjalnih krožkov" v Nemčiji.
      H. S.: Da, Center Daj in vzemi v Dortmundu. Vsakdo lahko sodeluje in "da in vzame" – tudi če nima denarja. Od takrat je nastalo veliko takih centrov, kjer lahko ljudje menjajo storitve brez denarja kot posrednika: striženje las v zameno za popravilo avta, varstvo otrok za čiščenje oken, svetovanje ali delo v pisarni za peko in še veliko drugega. S sodelovanjem v tem krožku za menjavo sem spoznala, da potrebujem vedno manj denarja za zadovoljitev svojih dnevnih potreb. Čez nekaj časa tudi to ni bilo dovolj zame: želela sem si večjega eksperimenta in živeti popolnoma brez denarja.

S. I.: Kako je to mogoče doseči v vsakodnevnem življenju? Vsak dan je treba jesti in včasih potrebujemo nova oblačila. Nekje je treba stanovati ali imeti vsaj streho nad glavo.
      H. S.: Na začetku sem se seveda vprašala, kako bi lahko to dosegla. Imela sem stanovanje, za katero sem morala plačevati najemnino in zavarovanje. Potem pa so me ljudje, ki sem jih poznala iz menjalnega krožka, vprašali ali bi pazila njihovo hišo medtem, ko so oni na počitnicah. In tako sem imela kmalu na razpolago deset ali več stanovanj kjer sem lahko začasno stanovala. Čez čas sem se tudi odločila, da se znebim vsega svojega premoženja: pohištvo, posodo in druge stvari sem dala na hodnik in jih podarila. Odpovedala sem svoje zavarovalne police. Moje novo življenje se je takrat lahko začelo in vselila sem se v prvo stanovanje, ki naj bi ga pazila tri mesece.

S. I.: Kako je bilo na začetku? Svoje življenje ste morali organizirati popolnoma drugače.
      H. S.: Začetek res ni bil lahek. Stanovala sem v stanovanjih ljudi, ki so bili popolni tujci in tudi jaz sem se počutila kot tujka. Moja znanja in storitve, ki sem jih lahko ponudila, tudi niso bile vedno potrebne. Vendar so se s časom moja poznanstva in odnosi razvijali in marsikaterega doživetja iz tistega časa ne bi hotela zamuditi.

S. I.: Kako ste pa prišla do hrane?
      H. S.: V prvi hiši, ki sem jo pazila, je bilo nekaj hrane, a zgolj za kakšen teden dni. Prisiljena sem se bila domisliti česa, da nebi stradala. V bližini je bila ekološka prodajalna in vprašala sem jih, če imajo kaj ostankov hrane, ki je ne prodajo. Včasih so tudi člani našega menjalnega krožka kaj skupaj skuhali in tako smo dobili hrano, za katero ni bilo treba plačati, a vedno smo postorili kaj v zameno: čistili, pospravili, pometali dvorišča, pomagali pri delu na računalnikih in opravljali različna druga potrebna opravila. Ljudje v ekološki trgovini so takoj podprli idejo. Pravzaprav so že nekaj časa sami razmišljali, da bi neprodano hrano podarili, a niso našli nikogar, ki bi želel sodelovati. Sprva smo pobirali hrano enkrat na teden, kasneje pa vsak dan. Danes, petnajst let kasneje, ta dogovor z ekološko trgovino še vedno velja. Podobno je tudi drugod. Enkrat sem, na primer, pazila hišo v Torinu v Italiji, v kateri ni bilo nič hrane. Vsak dan je bila blizu tržnica, kamor sem šla dva do trikrat na teden malo preden so zapirali, okoli poldneva, in pobrala hrano, ki je padla na tla. To je na ljudi naredilo močan vtis. Od takrat se je v Torinu oblikovala skupina lokalnih prebivalcev, ki gredo na tržnico enkrat na mesec, da poberejo hrano, ki je bila zavržena in iz nje pripravijo skupinsko večerjo.

S. I.: Kaj naredite, ko potrebujete nova oblačila?
      H. S.: V Dortmundu sem ustanovila tako imenovano "mrzlico menjave" – tržnico za menjavo oblačil. Zberemo se enkrat na mesec in prinesemo oblačila, ki jih ne potrebujemo. Tam sem lahko vedno našla, kar sem potrebovala. Od takrat se je način dajanja in jemanja prijel tudi v drugih mestih in včasih se taka mesta imenujejo "zastonj trgovine". Na Dunaju jim rečejo "trgovine, ki nič ne stanejo", jaz pa jim pravim "trgovine daj in vzemi". Vedno več jih je.

S. I.: Kaj točno mislite z "daj in vzemi"?
      H. S.: "Daj in vzemi" deluje brez denarja in računov. Ne gre za preračunano menjavo ampak izravnan pretok, za odnos iz zaupanja. Vsi lahko živimo v izobilju, saj je vsega dovolj za vse. Seveda se je tega treba šele navaditi, naučiti, saj smo več stoletij živeli po načelu "tisto, kar nič ne stane, ni nič vredno". Trgovine "daj in vzemi" lahko organizirate kjerkoli: v kavarnah, javnih mestih ali zasebnih prostorih. Ljudje lahko ponujajo ali razstavijo stvari, ki jih ne potrebujejo več, in ta presežek se potem pojavi kot škatla ali omara v kotu sobe v trgovini in drugi lahko iz nje vzamejo kar potrebujejo.

S. I.: Oblikovala ste tudi simbol za "daj in vzemi". Kaj pomeni?
      H. S.: To je spirala v štirih barvah in predstavlja ženski princip, ki je del vsakega človeka. Razmišljala sem, kako bi bilo mogoče spodbuditi ljudi, da bi se spet odprli skupnosti, bivanju skupaj. Ne gre le za to, da se znebimo denarja. To samo po sebi ljudi verjetno ne bi dosti spremenilo in bi se verjetno še vedno prerekali. A če bi se združili v zavesti "dajanja in prejemanja", bi denar kot plačilno in menjalno sredstvo kot tako postal odvečen.
      Kako lahko pride do tega? Najprej se vprašajmo: "Kaj želim? Kaj res potrebujem in kdo sem? Ali res potrebujem tako velik avto? Ali res moram imeti svojega? Ali res moram imeti elegantna oblačila in trideset parov čevljev? In kdo sem, če nimam vseh teh stvari?" To v simbolu predstavlja zelena barva: notranjo pot, soočenje z "jazom".
      Naslednja barva je povezana z zunanjim izrazom, soočenjem s "tabo": drugi so naše ogledalo, potrebujemo jih, da spoznamo sebe. Lahko bi bili celo srečni, kadar nas kdo razjezi, kajti za nas je to lahko priložnost za naslednji korak v naši rasti – če smo seveda nanjo pripravljeni. To ponazarja rumena barva. Rdeča predstavlja spopad s "sabo": na družbeno politični ravni. Na tej prevzemamo odgovornost za družbo: ne glejmo vedno stran in ne ukvarjajmo se vedno le s sabo, svojimi življenji, hišo in družino.
      Četrta barva je modra in predstavlja duhovno enost vseh ljudi: s tem mislim na vedenje, da vsi izviramo iz istega izvira in da smo vsi božanski in enaki in nihče ni vreden več kot drugi.

S. I.: V tej povezavi ste govorili o spremembi paradigme, ki je zdaj potrebna.
      H. S.: Da, potrebujemo nov pogled na stvari, nov nazor – na ravni posameznika, družbe in vsega sveta. Kadar se danes želimo razveseliti, gremo nakupovat. Nekaj kupimo ali gremo nekaj pojest. Trošimo in dovolimo, da nas zavede od bistvenega. Moja ideja "daj in vzemi" temelji prav na nasprotnem, na kakovosti življenja, na veselju in povezanosti in prizadevanjih, ki nas združujejo, za razliko od potrošnje in tekmovalnosti. Danes se definiramo predvsem z delom in dosežki, stalno pripravljenostjo, za kar moramo biti seveda plačani. Za pridobivanje denarja porabimo vso svojo energijo. V mojem modelu življenja brez denarja sem osebno izkusila, kako se je moja pozornost zlagoma preusmerila iz materialnih vrednot na vrednote, kot so pozornost, ustvarjalnost, živahnost, enostavnost in zaupanje v tok življenja.

S. I.: Kako bi lahko tak zasuk v vrednotah sprožili na ravni vse družbe?
      H. S.: Danes delujejo številne pobude, ki razvijajo nove načine delovanja družbe, v katerih materialne dobrine niso na prvem mestu. Vprašanje je, kako jih lahko povežemo. Včasih je bilo tako, da je največji in najmočnejši pobudnik razglasil, da ima najboljšo idejo, začrtal pot in pogoltnil manjše pobude ali pa so bile te prisiljene opustiti svojo idejo in se pridružiti močnejši. Zdaj to ne gre več tako. Danes različne pobude in ideje lahko obstajajo vzporedno, saj jih obravnavamo kot obogatitev, kot pomembne in dobrodošle – in to je novo.

Več informacij na: www.HeidemarieSchwermer.com in www.livingwithoutmoney.org

Andrea Bistrich je dopisnica Share Internationala, ki živi v Münchnu v Nemčiji.