Toplo srce - odprt um
Dalajlama

Naslednje besedilo je odlomek iz zapisa javnega nagovora, ki ga je imel Dalajlama v Aucklandu na Novi Zelandiji 30. maja 2002.
      Dandanes lahko povsod srečamo skrb za človeštvo in menim, da obstaja resnična želja po miru in resnična skrb za okolje. En sam posameznik ne more izpolniti teh želja, sodelovati bi morala celotna družba in si prizadevati za mir in zaščito okolja. Vsak posameznik je odgovoren, da nekaj prispeva k celotni družbi. Družba po svoji naravi vsebuje mnogo različnih mnenj, mnogo različnih vidikov in konfliktov, vključno z različnimi religioznimi tradicijami in rasnimi delitvami. Potrebujemo občutek enosti človeštva. To je še posebej pomembno v današnjem svetu.
      Svet je postal manjši zaradi tehnologije in populacije, zaradi globalizacije pa tudi gospodarsko. V trenutnih okoliščinah menim, da pojma "oni" in "mi" skoraj ne obstajata: interes ene osebe je zelo odvisen od interesa druge osebe. In prav zato je skrb za druge velikega pomena. Na primer, uničenje sosednje dežele je pravzaprav uničenje samega sebe. Cel svet je del človeškega bistva, taka je resničnost.
      Ena od težav je v tem, da se je resničnost v veliki meri spremenila, vendar pa v naših mislih še vedno ohranjamo stare navade razmišljanja, še vedno pravimo "moj narod", "moja družina", "jaz". Takšno razmišljanje je še vedno prisotno. V današnjih okoliščinah resnično moramo spoznati, da je celo človeštvo, da so vse države sveta eno samo bitje. Če bo celo človeštvo postalo bolj srečno, potem je to dobro; če svet trpi zaradi ekologije ali drugega gospodarskega problema - ali kar je huje, zaradi vojne - ali kar je še huje, nuklearnega pokola - potem trpimo vsi.
      Razlike na podlagi veroizpovedi ali družbenega ozadja, izobrazbe ali rase so drugotnega pomena, niso pomembne. Pomembno je to, da smo enaka človeška bitja: duševno, čustveno, fizično, enaki smo. Zato razmišljajmo bolj o enosti človeštva. Tako lahko zagotovo rešimo mnogo težav. Mnoge od teh problemov smo si v osnovi naredili sami in če bomo z njimi ravnali bolj modro, bolj človeško, jih lahko nenadoma zmanjšamo, če ne celo popolnoma odstranimo.
      Druga pomembna točka je to, česar smo se naučili v 20. stoletju. Na primer, pridobitev atomske bombe, orožja, katerega moč uničenja lahko uniči ves svet. Pridobili smo tako zelo uničujočo moč, vendar to ni rešilo vseh človekovih težav: nastalo je več ekološke škode, svetu pa prineslo še več strahu in zaskrbljenosti. Vendar pa mislim, da je vsaj v Evropi in vsaj za nekaj desetletij nuklearno orožje delovalo kot svarilo. Kakorkoli že, takšne vrste mir ni resničen; to je bolj čas, ko konfliktov ali vojne ni zaradi strahu.
      Če pogledamo 20. stoletje, ugotovimo, da je postalo stoletje prelivanja krvi. Menim, da so dandanes ljudje že do grla siti nasilja. Ne le nasilja med narodi, temveč tudi nasilja znotraj narodnih skupnosti. Včasih vidimo nasilje med otroki; mladi učenci, ki se pretepajo v razredu. Takšne stvari so res pomilovanja vredne. Zaradi tega nam v družbi nekaj manjka: to je podobno simptomom tragedije. Ob nekaterih priložnostih na različnih krajih, predvsem v Ameriki, sem se udeležil seminarjev in konferenc o nemiru med mladimi. Udeleženci so bili seveda mnogi strokovnjaki: sociologi, socialni delavci, zdravniki in razni drugi ljudje iz različnih strokovnih področij. Enoglasno so se strinjali, da je glavni razlog za današnji nemir med mladimi pomanjkanje sočutja med ljudmi, pomanjkanje ljubezni v družini ali v družbi kot celoti. Zato je tudi v našem interesu, da v družbi poskušamo ustvariti več ljubezni in naklonjenosti. Ni nujno, da se to zgodi skozi molitev ali meditacijo, temveč skozi analizo zdravnikov in socialnih delavcev, kajti zdaj se tudi oni temu mnenju pridružujejo.
      Skozi proces analize se oblikuje naše prepričanje, da moramo ustvariti bolj sočutno družbo in da je to v interesu vseh. Na primer, strokovnjak, zdravnik je na nekem seminarju o zdravju omenil, da tistim ljudem, ki pogosto uporabljajo besede "jaz", "mene", "moje", preti največja nevarnost srčnega infarkta. To je zato, ker je njihovo vedenje že samo po sebi preveč egocentrično, njihovo celotno zaznavanje, njihova vizija postane zelo ozka: samo jaz, samo moj svet. Tak odnos je zelo ozek in tako se majhni problemi zdijo zelo veliki. Ko pa razmišljamo o svetu kot o celoti, ko mislimo na druge, se naše obzorje razširi in takrat problemi enega človeka izgubijo pomen. Ko prebiramo različne informacije o zdravju, ko razmišljamo o realnosti svetovne zgodovine, sčasoma dobimo neko prepričanje.
      Zdaj moramo vložiti mnogo več truda v sočutje. Skoraj povsod je veliko pozornosti usmerjene izobrazbi, našim možganom, ni pa dovolj ali enako pozornosti posvečene sočutju. V preteklosti - vsaj kar zadeva moralno etiko in sočutje - so ljudje to odgovornost prelagali na cerkev, na verske institucije. V sodobnem času imajo verske institucije manj vpliva na družbo in s tem tudi na družinsko življenje. Včasih je težko: oba starša sta zaposlena in tako sčasoma zanemarita otroke. Posledica tega je, da je bilo v času skrbi za otroke in v času njihovega šolanja vloženo premalo truda in pozornosti v sočutje. Sčasoma začnejo naši možgani prevladovati nad našim celotnim načinom razmišljanja in tako postanejo osnovne človekove vrednote nevidne, neaktivne. Mislim, da smo se tega naučili v 20. stoletju. In zdaj je 20. stoletje mimo.
      21. stoletje naj bi bilo stoletje dialoga, stoletje miru. Da bi razvili pravi, resnični mir, potrebujemo učinkovite metode za soočenje s problemi: dialog v duhu harmonije. Medtem ko podpiramo mir, moramo podpirati duh dialoga. Pogosto sem predlagal, da bi moral biti v učnem načrtu vključen predmet dialoga ali "mirna rešitev problema", tako da bi otroci - takoj od začetka, kakor hitro vidijo problem - samodejno odreagirali tako, da bi razmišljali, kako naj problem rešijo skozi dialog. Ko se srečamo s problemom, je običajno naša prva reakcija, kako naj rešimo problem s silo ter razmišljamo, kakšna sredstva imamo na razpolago - takšno je naše obnašanje. Nato se končno upremo, fizično se upremo, kajne? To je neciviliziran ali starodaven način. Tukaj prav tako zaznam diskriminacijo na osnovi spola. V starih časih je bilo močno telo superiorno - kako veliko telo postane superiorno, vidimo v živalskem svetu lahko. Naše zaznavanje, naša predstava ali obnašanje o moških in ženskah vsebuje sledi starodavnega razmišljanja: moško telo je navadno močnejše, žensko nekoliko šibkejše. Na osnovi tega delamo diskriminacijo, za katero menim, da je popolnoma necivilizirana.
      Dandanes, v sodobnem času, pa fizična velikost ne pomeni kaj dosti; glavna stvar so možgani in dobro srce. Zato bi se v 21. stoletju otroci v šoli lahko naučili,da bi se odzvali z dialogom, kakor hitro bi naleteli na problem. Potruditi se moramo, saj se bo le tako pogled na celotno življenje sčasoma spremenil: to bi bilo po moje dobro.
      Navadno poskušam deliti te misli z drugimi, da bi tako pomagal razviti bolj zdrav in srečnejši svet. Odgovornost za prihodnost sveta nosimo sami. Vsak od nas ima sposobnost in moralno odgovornost, da prispeva svoj delež. Te misli smatram in priporočam kot svoj prispevek za srečo posameznika, srečo družine ter skozi to srečo družbe in človeštvo.