Loading
|
|
Domača stran >> Znamenja in čudeži >> Srečanja z mojstri >> Pisma bralcev |
Pisma bralcev revije Share International
Nazaj na prejšnjo stran pisem bralcev.
Spoštovani urednik,
triindvajseti april 2003 je bil večer pred mojim rojstnim dnem, pa sem si privoščila taksi, da sem šla na transmisijsko meditacijo. Ko sem vstopila v taksi, v katerem sem zaznala duh po ribi (pozneje sem opazila, da je voznik jedel pecivo), je voznik prešerno vprašal: "Kako ste?" "Dobro, hvala, pa vi?" "Ne morem se pritoževati," je dejal. Z rokami sem mu razložila, kam naj pelje. Smeje je oponašal moje mahanje z rokami in rekel: "Všeč mi je vaš stil!" Pripomnila sem, da je lep večer, on pa je spet rekel: "Ne morem se pritoževati."
Vprašal me je, če sem imela dober dan. Ko sva videla vlečno službo, sva se zapletla v pogovor o stroških vožnje, omejitvah parkiranja in stroških voznika taksija. Dejala sem, da mora biti težko, saj nikoli ne veš, koliko boš tisti dan zaslužil. Povedal je, da ima včasih veliko rezervacij, da pa mora ponavadi "delati nadure", če želi dovolj zaslužiti. Vprašala sem ga, če veliko čaka (na rezervacije) in odgovoril je: "Da, toda ta čas izkoristim. Berem stvari, ki so koristne za svet. Zelo pomembno je, da bereš stvari, ki bodo koristile svetu." Vprašala sem ga, katere stvari bere in je odgovoril, da "bere o alternativni medicini." Povedala sem mu, da uporabljam homeopatijo. Vprašal me je zakaj, pa sem mu razložila in na koncu pristavila "pa še učinkuje." (Če sem ga prav slišala) je dejal nekako takole: "ko ljudje pravijo, da ne deluje, jim rečem, naj poizkusijo z alkoholom, naj poizkusijo z alternativo." Še več sva se pogovarjala o alternativni medicini, potem pa sva prešla na temo vlad in farmacevtskih družb in kako prikrivajo koristnost alternativne medicine, zato da lažje prodajo zdravila, prepotrebnih zdravil po nizkih cenah revnim državam pa ne priskrbijo. Govorila sva o Južni Afriki in AIDS-u, omenil je Nelsona Mandelo in ga primerjal s sedanjim predsednikom glede njune politike proti AIDS-u.
Vprašala sem ga, od kod je. "Iz Nigerije" je odgovoril. "Aha, ne dolgo nazaj je bilo na radiu govora o Nigeriji." "Torej poznate našo deželo!" je smeje dejal. "Nič kaj dosti," sem odgovorila. Dejala sem, da so poročali, da so bile volitve, pa da niso bile svobodne. "Kje na svetu pa so svobodne volitve?" je pristavil. "Res je!" sem soglašala, on pa se je zasmejal.
Nekako sva prišla na temo znanja. Dejal je: "Znanje je treba uporabljati. Nobene koristi ni, če imaš znanje in ga ne uporabljaš." Dejal je, da je to tako, kot da bi nekomu, ki prosi na ulici, dal funt. Če mu daš denar, ga v resnici še vedno imaš, ker ne pričakuješ ničesar v zameno, oba pa čutita olajšanje. Več je vredno, da ne pričakuješ ničesar v zameno, kot če bi dal 100 funtov. Dejal je, da dati tisti 1 funt pomeni, da ga imaš bolj v lasti, kot če jih imaš v banki na tisoče, ki pa jih v resnici tako ali tako ne poseduješ in jih boš prisiljen potrošiti za stvari, ki jih nisi hotel imeti. Rekel je, da je isto z znanjem in nadaljeval o tem. Mislim, da je govoril o predaji znanja brez pridiganja, brez pričakovanja povračila. V nekem trenutku, ko je zastal, sem lahko izrekla le: "Da." Nasmehnil se mi je in dejal: "Veliko je treba sprejeti." Postavila sem mu naslednje vprašanje in nadaljevala sva s pogovorom. Vprašala sem ga o tem, kdaj naj bi podajali svoje znanje. "Nihče ne čaka, da otrok odraste, da ga nahrani (ali uči)." Govorila sva o tem, kako predajaš dele znanja sproti, ko se učiš in da včasih nekaj veš, ne da bi vedel, da veš - potem kasneje to dopolniš in povežeš s prejšnjim znanjem. To je navezal na odnose, na to, kar vemo in čutimo o ljudeh, a sem ga obenem usmerjala pri vožnji in moram priznati, da nisem čisto razumela, kaj je povedal o tem. Potem sva prispela. Med pogovorom me je pozorno in resno gledal v ogledalu, razen kadar se je šalil in smejal. Imel je močan afriški naglas, bil je velik temnopolti moški, plešast, z veliko glavo.
Ko sem mu plačala, sem rekla: "To je bil zelo zanimiv pogovor." Nasmehnil se je in veselo rekel: "Pa še drugič!"
Je bil ta moški Maitreja?
Tara Creme, London, VB.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil "šofer" Maitreja)
30. novembra 2003 sem v amsterdamskem informacijskem centru predavala o prihodu Maitreje in mojstrov. Naravnost pred mano, nad glavami poslušalcev, se je zunaj na pločniku pojavil nasmejan, elegantno oblečen temnopolt moški. Takoj sem pomislila, da je Maitreja, hkrati pa sem se opomnila, da se človek ne sme ujeti v razmišljanje, da je vsak nenavaden ali zanimiv človek Maitreja ali mojster. Nekako je uspel pritegniti pozornost nekaterih ljudi v prostoru; sodelavec je stopil do vrat in ga privedel v center. Pozdravila sem ga in mu kasneje rekla, da mi je žal, ker je zamudil članek mojstra Benjamina Crema, ki sem ga kot uvod v predavanje na glas prebrala. "Ne," je odgovoril mirno in odločno, "ničesar nisem zamudil." (Nenavaden odgovor, sem pomislila. Biti moram pozorna.) Imel je nežen melodičen glas in zelo izrazite oči. Bil je dostojanstven, nosil je čudovit klobuk, polcilinder, ki je bil komaj opazno potiskan z vzorcem leopardje kože. Zaradi klobuka, katerega je nosil pomaknjenega nazaj, je bil videti nekoliko smešen. Skoraj na vseh prstih je imel prstane, vseh možnih oblik, nekateri so bili prav neverjetni; na enega sem bila pozorna in spraševala sem se, kako lahko nekdo udobno nosi tak prstan. Izžareval je pomirjenost; vsa njegova prisotnost je izražala: "Vse je dobro, vse je v redu."
Med odmorom je ostal na svojem stolu. Ženske, ki so sedele poleg njega, so se pogovarjale o času - ali obstaja ali ne? Tiho je listal po knjigi The Reappearance of the Christ and the Masters of Wisdom (Ponovni prihod Kristusa in mojstrov modrosti) in skoraj ne da bi dvignil pogled rekel: "Mi smo čas." (Razumela sem, da je želel reči, da smo, glede na to, da smo v materiji, ujeti v čas.) "Oh, dragi gospod, ne," je oporekala ena od poslušalk. "Kaj govorite? Mi, da smo čas? Nesmisel!" Nežno se je nasmehnil. "Da, čas nas pogojuje. Pijemo ga z materinim mlekom," je rekel neprisiljeno in še naprej listal po knjigi. Ženska je še naprej govorila. Nato je vprašal mene: "Ste učiteljica?" Odgovorila sem, da sem bila. "To je lepo," je dejal. "Ne, ne, to je lepo," sem odgovorila, v mislih sem imela predavanja o ponovnem prihodu. "Ali to pogosto počnete?" "Da, kar pogosto. Vsak drugi mesec tu prirejamo predavanja." "Se udeležujete tudi sejmov, kot so para-, para-, para ..." kot bi iskal pravo besedo. (Pred dvema tednoma je Maitreja naredil točno to - vprašal je glede sejmov, nato pa nagajivo dejal: "para-, para-, para ...", medtem ko se je ženska, s katero je govoril, prav tako opotekala ob "para-" in želela reči "paranormalni" sejmi. (To se mi ni zdelo naključje, samo še potrdilo je mojo idejo, da bi ta moški lahko bil Maitreja.) Odgovorila sem: "Da, para-, para-, paranormalni sejmi!" (Tako se na Nizozemskem namreč imenujejo novodobni sejmi. "To je dobro," se je široko nasmehnil.
V zvezi s prvo knjigo Benjamina Crema, me je spet vprašal: "Ali smo močni, ali je človeštvo močno? Vidite, tu berem," kazal je na zadnjo vrstico Velike invokacije, ki sva jo potem skupaj zrecitirala, "Naj luč in ljubezen in moč obnovijo načrt na Zemlji. Ali mislite, da imamo moč?" Odgovorila sem, da jo vsekakor imamo. Zahvalila sem se mu, ker me je spomnil. Želela sem namreč govoriti o "moči ljudi", o potrebi po tem, da se udeležujemo protestov in zahtevamo pravico, vendar sem pozabila. Zdaj pa sem si rekla, da moram o tem spregovoriti takoj po odmoru.
Mimogrede sem poslušalcem povedala tudi za Maitrejev obisk pred dvema tednoma in na okrog podala knjigo, ki jo je Maitreja vrnil in za katero je bilo videti, da je prežeta z njegovimi energijami. Ker je gospod sedel tako blizu mene, sem energizirano knjigo najprej podala njemu. Vzel jo je in se tiho nasmehnil. Kar nekaj časa je sedel tam in jo držal, preden jo je podal naprej. Po predavanju nam je vrnil tudi knjigo The Reappearance of the Christ and the Masters of Wisdom, katero je tudi kar nekaj časa imel pri sebi. Videti je, da je tudi ta knjiga prežeta z energijo.
Pred odhodom je prišel v kuhinjo in se z mano spet začel pogovarjati o učenju. Ko sem mu še bolj odločno rekla, da bi raje vsak dan predavala o ponovnem prihodu, se je nasmehnil in naredil kretnjo, s katero je, mislim, želel reči: "Vse ob pravem času." Dal mi je roko in se mi zahvalil. Ob odhodu je dejal nekaj podobnega kot: "Torej, dokler se spet ne srečava."
Z nami je bil približno uro in štirideset minut. Njegova prisotnost je izražala velikansko podporo, vendar ne samo podporo, imela sem enak občutek "z vami smo; vse bo še dobro," kot sem ga imela ob Maitrejevem obisku informacijskega centra.
(1) Je bil mirni in pomirjujoči gospod mojster? (2) Ali je s svojo prisotnostjo in energijo sporočal "vse bo še dobro"?
Felicity Eliot, Amsterdam, Nizozemska.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da (1) je bil ta gospod mojster Jezus. (2) Da.)
Junija leta 2002 sem pomagal na stojnici Transmisijske meditacije na festivalu Um, telo in duh v Melbournu v Avstraliji. Popoldan je prišel k stojnici majhen moški, oblečen v oranžno jopico, kapo in kariraste hlače, na videz je bil malce drugačen kot drugi iz množice.
Takoj se je zapletel z nami v pogovor z vprašanji o najnovejših informacijah in o najnovejših knjigah. Predstavil se je kot Con, pogovor pa je razširil v smeri povezave dela za ponovni prihod in dela za potrebe sveta, rekoč: "Kaj pa majhni otroci, kako bomo pomagali majhnim otrokom?" in "To, kar je tukaj, je dobro, ampak te stvari hočem videti zunaj na ulicah." Govoril je z avtoriteto in čutili smo željo poiskati odgovore na njegova vprašanja. Moj sodelavec je kasneje pripomnil, da je imel možakar z vsakim od nas ločen pogovor, da se je dotaknil naših notranjih vprašanj in da čuti, da so se mu sedaj stvari razjasnile. Tudi jaz sem čutil enako. V nekem trenutku sem ga vprašal, s čim se ukvarja, pa je odgovoril: "Zelo enostavno. Boga vprašam, kaj hoče, da storim in potem to storim."
Približno 20 do 30 minut po tem, ko je odšel, sva se oba počutila povzdignjena in polna navdiha, občutila sva, da imava podporo na najinih življenjskih poteh. Čutil sem, da lahko storim še veliko več za ponovni prihod in delitev dobrin v svetu.
Čeprav je bil Con na pogled preprost, skoraj domač in se mu je med govorjenjem nabirala slina v kotičkih ustnic, so bile moje prve besede, ko je odhajal: "Kakšen čudovit človek." Mi lahko poveste, kdo je bil?
Anne Bell, Mt.Dandenong, Victoria, Australia.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil ta moški Maitreja)
Spoštovani uredniki! 15. novembra 2003 me je na video predstavitvi v Osaki, ki jo je vodila gospa Michiko Ishikawa, starejši moški med odmorom vprašal: "Koliko časa pa ljudje že prakticirajo transmisijsko meditacijo?" Zdelo se mi je, da približno 18 let, toda nisem bila prepričana, zato sem vprašala nekega drugega člana skupine. Opazila sem, da je bil to isti moški, ki sem ga videla na predavanju Benjamina Crema v Osaki in na javni transmisijski meditaciji maja 2003. Videti je bil malo mlajši, bolj prodornih oči, oblečen pa je bil v isto temno modro oblačilo. Vprašala sem ga, če je bil na predavanju 17. maja, on pa je pritrdil. Vprašal je nekaj o telepatiji. Član skupine je rekel, da bi jo bilo lažje razumeti v smislu megahertzov elektrike, kajti elektrika prihaja z višjih ravni. Ko je moški odhajal v dvorano, je zamrmral. "Domišljavost!"
Po srečanju mi je pokazal fotografijo predavanja Benjamina Crema na Japonskem v reviji Share International. Rekel je: "Če bi jaz fotografiral, bi zajel vse prizorišče."
Ponovno sem ga videla v dvigalu in tako sva skupaj odšla iz poslopja. Potem je nenadoma rekel: "Uporabljajte možgane." Pomislila sem, da ima v mislih naše srečanje. "A tako? Vedela sem odgovore na večino vprašanj, ker sem prebrala knjigo," sem rekla, "toda menim, da jih je razložila zelo jasno in da jih je bilo lahko razumeti. Morda pa je bilo kljub vsemu pretežko za tiste, ki so to slišal prvič." Nekaj časa je bil tiho. Nato je zamrmral. "Nekateri so bili v pomoč."
Vprašala sem ga, kam gre in kako je izvedel za srečanje. Po premoru je rekel: "Informacija je bila v knjigi. Najprej sem nameraval iti na srečanje v Tokiu, vendar sem slučajno pristal v Osaki." Rekla sem: "Če bi vprašali koga pri Share Japonska, bi dobili mnogo informacij." "Poklical sem jih zjutraj, a nisem dobil odgovora," je rekel v rahlo ostrem tonu. "Videti je, da je vedno zaposlena, zato je bila najbrž odsotna." Potem je nadaljeval: "Šel sem naokrog na različne kraje, toda ljudje se z mano ne pogovarjajo, čeprav jih sam ogovorim." Spomnila sem se njegovega vprašanja o občutkih elektrike na njegovih podplatih in sem lahkomiselno rekla: "Mislim, da ljudje v teh skupinah ne poslušajo radi o tovrstnih izkušnjah." Za trenutek je prenehal govoriti, nato pa je zamrmral: "Vsi so naduti." Rekel je še: "Ne maram športa, ne maram ničesar, kar je tekmovalno." "Toda nekateri ljudje se prek športa spopadajo s svojim stresom," sem rekla. Odvrnil je: "Vsak odnos, ki vsebuje višji in nižji status, je slab. Iščem ljudi z integrirano osebnostjo."
"Razmišljam, da bi pisal o eni religiji," je rekel čez nekaj časa. "Mislite pisati o nečem, kar ni niti budizem niti krščanstvo?" sem vprašala. "Tako je," je odgovoril. "Živim sam in nimam službe, toda imam veliko denarja. Jem le enkrat na dan. Ko bom prišel domov, bo že polnoč, zato bom spal kakšni dve uri in potem jedel." "Kakšno hrano pa jeste?" sem ga vprašala. "Zelenjavo in ribe," je povedal. "Tudi tistega dne, ko je bilo predavanje v Osaki, nisem nič jedel. Ne jem niti takrat, ko bivam v hotelu. Spim le dve do tri ure. To je dovolj."
"Ste pa superman," sem rekla. Pogovarjala sva se vso pot do postaje Nakatsu, kjer sva se razšla. Poslovila sem se in mu rekla, naj pride ponovno na predavanje, ki bo prihodnje leto v Osaki.
Preproste besede tega moškega so me opozorile na to, kakšni bi morali biti. Je bil to res Maitreja?
Yoko Tanaka, Osaka, Japonska
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil 'starejši moški' Maitreja.)
Spoštovani urednik!
Približno leta 1996 sem bila po transmisijski meditaciji na poti domov. Bilo je temno in zelo mirno, nikogar ni bilo - čutila sem, da sem zelo blizu Maitreji in pomislila: "Maitreja, prosim, ali bi mi lahko zdaj pokazal, kakšen si v resnici - brez preobleke." Po nekaj korakih sem zagledala majhno, sijočo rožnato luč v velikosti žogice za golf, ki je lebdela nad pločnikom pred mano. Bila sem očarana, premikala se je naprej pred mano in lebdela nekaj centimetrov nad pločnikom. Pogledala sem navzgor do stavb na levi in desni ter pomislila, da se morda nekdo s svetilko norčuje iz mene. Toda vse je bilo mirno - ni bilo žive duše. Spet sem opazovala rožnato svetlobo, ki je še vedno lebdela spredaj, približno meter pred mano. Nenadoma je zaokrožila v levo in izginila. Spet sem pogledala stavbe in okna ter iskala razlago. Domnevala sem, da se je nekdo pošalil z mano, vendar je bilo temno in tiho kot prej.
Ali bi mi prosim povedali, od kod je prišla sijoča rožnata svetloba - ali jo je ustvaril Maitreja ali me je nekdo vlekel za nos?
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da se je Maitreja pokazal tak, kot resnično je - kot svetloba.)
Spoštovani uredniki!
Nekega sončnega popoldneva leta 1973 ali 1974 sem se vračala z dela. Nikogar ni bilo na ulici. Bila sem zatopljena v misli, ko sem kar naenkrat opazila mladega fanta v črnem usnjenem jopiču, ki je hodil pred mano. Bila sem presenečena, saj še trenutek pred tem na cesti ni bilo nikogar. Imela sem občutek, da ga moram dohiteti in pozdraviti. Od znotraj sem zaslišala glas, kot da bi me nekdo vprašal: "Ali bi prepoznala Jezusa Kristusa, če bi ga srečala?" In prav v tistem trenutku sem ga dohitela. "Ljubi bog, saj to je Jezus Kristus!" me je prešinilo. Ampak le kako bi lahko bil tukaj? Od kod se je vzel? In zakaj se je prikazal prav meni?
Pozdravila sem ga, pogledala v nebo in dejala: "Kako lep dan je danes!" Na moje presenečenje me je vprašal: "Ali bi hotela videti boga?" "Seveda. Zelo rada bi videla boga!" sem odvrnila. (O tem sem sanjala že od otroštva.)
"Gledaš ga," je pojasnil: "Karkoli pogledaš, je bog!" "Kako to? Ne razumem, "sem odgovorila. "Mislite na železnico, cevi, opeko.?" "Vse to je del boga, vse je bog!" je pojasnil.
"Saj je nor," me je prešinilo, vendar me je bilo že naslednji trenutek sram in obžalovala sem svojo misel. Ponovila sem: "Ne morem razumeti." "Tudi jaz tega nisem razumel. Veliko časa sem potreboval, vendar mi je zdaj vse jasno," je odvrnil. "Kako si želim, da bi razumela," sem priznala. "Saj boš," je odvrnil, "a ne še zdaj."
Nato je omenil, da se mora vrniti, in na moje presenečenje je odšel v nasprotno smer. Ko sem se drugič obrnila za njim, je izginil, še preden je prišel do zgradbe.
Nikoli nisem pozabila tega srečanja. Ali je bil mladenič, ki sem ga srečala pred 25 leti in je vedel vse o bogu, Jezus Kristus?
A. Stojanovič, Novo mesto, Slovenija
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil mladi fant mojster Jezus.)
Spoštovani uredniki!
Leta 1995 sem bila zaposlena v filmskem studiu v Hollywoodu. Ko sem nekega dne prišla v svojo pisarno, se je okoli sodelavke, ki je od svojega fanta prejela prelep šopek rož, gnetlo mnogo ljudi. Spomnim se, da sem bila zelo žalostna, saj sem bila že nekaj časa zelo osamljena in nisem se mogla spomniti, kdaj mi je nazadnje kak moški podaril rože.
Bila sem precej potrta in odločila sem se, da bom šla po opravkih na terenu studia. Na poti tja se je na kolesu, ki ga tudi sicer uporabljajo za vožnjo po studiu, pripeljal proti meni moški in se smehljal. Upočasnil je vožnjo, mi dal prelepo rumeno vrtnico in rekel: "Izvoli, zate je." Nato se je odpeljal. Bila sem presenečena, saj je bilo, kot da bi se mi izpolnila neizrečena želja. To darilce mi je resnično polepšalo dan.
Moški na kolesu je bil nekoliko okrogel, temnopolt, s kratko pristriženimi lasmi. Čeprav sem bila prepričana, da ga še nikoli nisem videla, mi je bilo nekaj na njem zelo znano.
Ko sem se vrnila v pisarno, sem dala rumeno vrtnico v vodo in jo postavila na pisalno mizo. Vsakdo, ki je šel mimo nje, jo je opazil in pohvalil. In kar je najbolj neverjetno, vrtnica je ostala sveža in lepa ves mesec. Ali sem srečala Maitrejo, mojstra Jezusa ali katerega drugega mojstra?
Samara, Santa Monica, ZDA
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil moški na kolesu mojster Jezus.)
Spoštovani uredniki!
V začetku avgusta 1995 je prišel v sobo za transmisijsko meditacijo v Osaki neki moški. Bil je vitek in visok približno 178 cm. Imel je široka ramena in kratke, črne valovite lase. Njegove oči so bile predorne. Videti je bil kot navaden pisarniški delavec.
Že pred tem me je poklical domov in mi dejal: "Moje ime je Mori. Nekaj vas skrbi, kajne? To lahko razberem iz vašega glasu." Predlagal mi je, da bi se srečala in pogovorila; dogovorila sva se, da se srečava v transmisijski sobi. Takoj ko me je zagledal, je dejal, da je vesel, ker sem videti kot ženska z deškimi potezami, ki si jo je zamišljal. Ko sva se pogovarjala, je omenil, da bi rad poskusil meditirati. Nato je vprašal, če bi lahko nekaj časa bival v sobi, ker je hotel napisati članek. Presenečena sem bila nad to prošnjo. Vendar je vedel za moje probleme in je bil dovolj prijazen, da me je poslušal in mi svetoval; ni bil videti slab človek. Tako sem dobila dovoljenje lastnika stavbe kot tudi članov transmisijske skupine in uredila, da je lahko tam ostal nekaj časa.
O sebi mi je povedal, da je imel dom v mestu Šizuoka, njegov sin in hči pa sta živela v tujini; njegova žena je imela umetniško žilico in je imela različne konjičke vključno z igranjem kota* in je živela elegantno življenje. Imel je srečno družinsko življenje, toda nekega nevihtnega jutra se je odločil, da zapusti dom in začne potovati po svetu. Bil je uspešen v vsem, česar se je lotil, in je imel dobre odnose z ljudmi, kamorkoli je šel. V nekem mestu je imel velik uspeh s peko kruha, toda to je prepustil nekomu drugemu, vse je zapustil in odšel naprej. Dal mi je celo svojo poslovno vizitko, na kateri je pisalo, da je direktor večje družbe, ki proizvaja kimone in dejal, da ima na bančnem računu veliko denarja.
Postopoma sem začela uživati v skrbi zanj in se veselila vsakega jutra, ko sem prišla k njemu in mu prinesla zajtrk. On pa mi je nato prebral del rokopisa, ki ga je napisal prejšnji dan. To je postala najina rutina. Toda ko sem o njem govorila drugim članom transmisijske skupine, so mi svetovali, naj bom previdna, da bi lahko bil goljuf in bi me lahko izkoriščal; rekli so mi, da sem preveč prijazna, zaupljiva itd. Povedala sem mu, kaj si drugi člani mislijo o njem, ker sem hotela videti njegovo reakcijo. Videti je bilo, da se je njegov izraz na obrazu za trenutek spremenil, toda nadaljevala sva z najinim običajnim pogovorom. Sobo sem zapustila čez približno eno uro.
Nekega sobotnega jutra po transmisijski meditaciji je dejal članom skupine, da nam bo pokazal izkušnjo duše. Z rokama je napravil cev in ju dvignil pred oči ter dejal, da je tisti, ki gleda, duša, tisti, ki je opazovan na drugi strani, pa si ti. Ljudje so bili tako polni pričakovanja, da so bili nad to razlago zelo razočarani. Videti je bilo, kot da so sedaj prepričani, da je slepar. Dejal je tudi, da obstaja določena barva, ki najbolje ustreza vsaki osebi; dodal je, da bi meni najbolj ustrezala bela in da bi morala nositi več belih oblek. Nekomu je svetoval, naj nosi oblačila svetlo vijolične barve.
Nekega dne je dejal, da bi morali širše predstaviti svoje dejavnosti in da namerava končati svoj rokopis in ga objaviti v knjigi. Imel je prijatelja, ki je bil založnik itd. Dejal je tudi, da namerava oditi v Tokio, da bi srečal gospo Išivatari iz organizacije Share Japan in tudi v London, da bi srečal Benjamina Crema.
Čez en mesec je nenadoma odšel in mi pustil pismo. Vsebina pisma se je nanašala na Jezusove tri skušnjave v divjini. Od takrat nismo imeli z njim nobenega stika več in nismo slišali, da bi se srečal z gospo Išivatari niti da bi objavil svojo knjigo. Tako sem pomislila, da je morda res goljuf in sem njegovo pismo, ki sem ga hranila kot talisman za svojo duhovno oporo, vrgla stran.
Vsebino pisma sem večinoma pozabila, vendar je vsebovalo naslednje:
Prva skušnjava:
Hudič: "Če si Božji sin, ukaži tem kamnom, da postanejo hlebci kruha."
Jezus: "Človek naj ne živi samo od kruha."
Druga skušnjava:
Hudič: "Če si Božji sin, se vrzi dol od tu in tvoj Bog te bo rešil, preden boš z nogami udaril ob kamenje."
Jezus: "Človek naj ne preizkuša svojega Gospoda."
Tretja skušnjava:
Hudič: "Dal ti bom vsa kraljestva sveta in njihovo slavo, če me počastiš."
Jezus: "Časti svojega Gospoda in samo Njemu služi."
Na koncu pisma je pisalo: "Najlepša vam hvala. Ne bom vas pozabil. Veselim se ponovnega snidenja z vami v prihodnosti. Z ljubeznijo."
To je bilo napisano na dveh straneh rokopisa s 400 besedami z močno, dokaj značilno pisavo.
Ko sedaj razmišljam o njem, se včasih sprašujem, če bi lahko bil mojster. Čeprav o tem 99,9-odstotno dvomim, mi nekaj v meni ni dalo miru in končno sem se odločila, da zadevo raziščem. Čeprav so vsi mislili, da je bil goljuf, nisem dvomila v to, da mi je pomagal odvrniti pozornost od osebnega problema, s katerim sem se takrat soočala in mi je omogočil zelo pomembno duhovno oporo. Mislim, da sem pismo zavrgla, ko sem postala dovolj močna in nisem več potrebovala psihološke opore.
Če je bil mojster, mislim, da je držal obljubo. Čez dve leti se je vrnil (videti je bil drugačen) in aprila 1997, en teden pred Veliko nočjo, obiskal našo transmisijsko skupino. Z mano je govoril približno pol ure, tri ure pa je meditiral s skupino.
P. S. Mimogrede - v meditacijski sobi smo imeli dva stola, toda nekoč sta nenadoma izginila iz sobe in nihče ne ve, kaj se je zgodilo z njima. Ali izginotje stolov kaj pomeni?
Nobuko Mori, Osaka, Japonska
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil ta človek mojster Jezus. Povzročil je, da sta stola izginila, ker je na njima veliko sedel in sta bila za običajne člane skupine preveč nabita z energijo.)
*koto - japonski tradicionalni glasbeni instrument.
Spoštovani urednik!
Pred približno desetimi leti (1986) sem bil v Rajneševem ašramu v Puni v Indiji. Star sem bil dvajset let in bil sem brez denarja. Moral sem delati v kuhinji in čistilnici, da sem lahko jedel v ašramu. Z dvema Nemkama smo si delili majhno stanovanje. Spal sem v kuhinji. Ko sem poravnal svoj del najemnine, mi je ostalo zelo malo denarja. Do tedaj nisem še nikdar izkusil takšne revščine. Zelo sem bil zaskrbljen. Da sem dobil hrano, sem moral tako trdo delati, da mi ni preostalo skoraj nič časa za meditacijo. Neke noči sem se počutil tako izgubljenega, da sem začel jokati. Nisem več vedel, zakaj sem sploh prišel v Indijo. Medtem ko sem jokal, sem opazil, da se je stena v kuhinji, kjer sem spal, razsvetlila. Začutil sem prisotnost nekoga. Vprašal sem: "Kdo je?" Odgovora nisem dobil. Na zadnji strani glave sem začutil toploto, ki se je prelila v jedro mojega bitja. Moje skrbi in samopomilovanje so začeli izginjati. Potem sem opazil, da meditiram v lotosovem položaju. Naslednjega dne sem se počutil povsem spremenjenega. Ko je v kopalnici jokala sostanovalka, sem jo prijel za roko in jo potolažil.
Nekaj dni kasneje sem se peljal s kolesom v ašram. Indijec v beli obleki z oranžnim znamenjem na čelu me je s kolesom dohitel in dejal v angleščini: "To je redka priložnost. Pohitiva!" Nato me je prehitel. Nisem ga poznal, a iz nekega razloga sem mu sledil. Peljal je tako hitro, da sem ga komaj dohajal. Prispela sva do neke ceste približno na polovici poti med mojim stanovanjem in ašramom. Tam je stal sadhu (hindujski potujoči sveti mož), ki je bil videti kot razcapan berač. Dajal je občutek svetosti. Samo stal je tam in počasi obračal glavo od leve proti desni, kot bi zrl v daljavo. Videti je bil star trideset let, visok in suh, s črnimi očmi. Imel je dolge lase in malo brade. Na moje začudenje je Indijec, ki me je pripeljal sem, pokleknil na blatno cesto in se z najglobljim spoštovanjem s čelom dotaknil tal ter ob tem nekaj zrecitiral. Po tej kretnji sem sklepal, da sadhu ni običajen človek. Indijec mi je namignil, naj ga pozdravim. Položil sem dlani skupaj in ga pozdravil z namastejem. Sadhu me je pogledal, se mi brez besed nasmehnil in trikrat prikimal. Nato se je kot prej zazrl v daljavo in začel počasi obračati glavo. Njegovi gibi so bili neverjetno elegantni, kot bi bdel nad vsem svetom. Spomnil sem se, da moram v ašram, zato sem sedel na kolo in ju zapustil. Kadar sem se na poti v ašram peljal tam mimo, sem vedno iskal tega sadhuja, a ga nikoli več nisem našel. Ali lahko pojasnite ta dogodek?
Nobuhiko Kobajaši, Tokio, Japonska
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da ga je v kuhinji potolažil Krišnamurti. Sadhu je bil mojster Jezus, Indijec, ki ga je vodil, pa je bil Krišnamurti.)
Poleti leta 1995 sem doživel najbolj nenavadno izkustvo v mojem življenju. V tistem času sem živel s svojo 10-letno hčerko v leseni hiši. Ker trpim zardi resnega srčnega obolenja (zgodaj sem se invalidsko upokojil), se pogosto zgodi, da ponoči ne morem spati. Tako sem bil tisto poletno noč popolnoma buden in zgodilo se je okrog druge ure zjutraj, ko sem nameraval prižgati televizor. Nenadoma je bila soba polna sijoče svetlobe in sredi te svetlobe je stal moški. Ne najdem pravih besed, da bi opisal njegovo lepoto, ljubezen in tople občutke, ki so izžarevali iz njega. Nisem se mogel premakniti in edina misel, ki se mi je pojavila, je bila: "To je Jezus." Prijazno me je gledal in me vprašal: "Ali bi bil rad bogat?" Odgovoril sem: "Ne." Nato je izginil in nekaj časa je del tiste svetlobe ostal v sobi.
Lahko si predstavljate, da ta dogodek presega vse, kar se mi je kdajkoli zgodilo v življenju in da se ga bom spominjal do konca svojih dni. Rad bi še dodal, da je štiri mesece kasneje moja hiša pogorela in nama s hčerko ni ostalo praktično nič. Vendar pa sva mesec dni kasneje dobila popolnoma novo stanovanje.
Janez J., Prevalje, Slovenija
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil moški v resnici mojster Jezus.)
Spoštovani uredniki,
moja žena Mildred in jaz sva nedavno doživela velik blagoslov in odločil sem se, da to tudi napišem. Ime mi je Joe Bullard in sem nekdanji pastor baptistične cerkve Copper Ridge v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee, v ZDA.
Kot ste poročali v vaši reviji, so se 8. novembra 1995 v majhni cerkvi, kjer sem delal 14 let, presenetljivo pojavili svetlobni križi. Bili so veličastni in novice o ozdravitvah gluhih in slepih, narkomanov ter duševno in čustveno prizadetih so se razširile po svetu. (Več kot 50000 odraslih in otrok je prišlo prvo leto iz kar sedemindvajsetih zveznih ameriških in še sedmih tujih držav.) S pomočjo moje družine so bila vrata cerkve odprta sedem dni v tednu, tako da so lahko vsi, verniki in prav tako neverniki, videli in občutili božjo energijo v teh več kot 12 metrov visokih in prav toliko širokih žarečih križih. Kakor koli že, kmalu za tem, ko so začele prihajati množice ljudi, me je skupina članov moje cerkve prosila, naj nevernikom in pripadnikom drugih cerkva preprečim, da bi videli križe. Temu sem se uprl. Prosili so me, naj odstopim, vendar sem to zavrnil. Zato so mi odvzeli mesečno plačo, ki je znašala 250$ in odšli na sodišče, da bi me odstavili. Po mojih večmesečnih prizadevanjih, da bi ljudje lahko videli križe, so naju z ženo napadli fizično, pa tudi s solzilcem. V bolnišnico, kjer sva okrevala, so naju odpeljali najini otroci. Da bi zaščitil svojo družino, sem cerkev predal vernikom - in nato se je zgodil osupljiv blagoslov. Sodnik mi je prisodil plačilo kazni v višini nekaj mojih mesečnih plač. Zahteval je, da verniki in njihov odvetnik plačajo stroške sodišča, kar nas je delno finančno razbremenilo stroškov, povezanih s tem, da znova začnemo življenje nekje drugje.
Cerkev je zaprta za vse, ki niso njeni pripadniki, okna pa so odstranili, da bi preprečili ogled križev. Pred nekaj dnevi pa sva se z Mildred odpeljala po zapuščeni cesti in tukaj je ta veliki blagoslov, ki ga želim opisati.
Nobenega avtomobila ni bilo pred nama in prav tako nobenega za nama. Nenadoma sva ob strani ceste zagledala visokega, čednega moža s turbanom na glavi in čudovitim nasmeškom na obrazu. Ko sva se peljala mimo njega, je dvignil roko, kot bi hotel reči: "Se zdaj počutiš bolje?" Val sreče je švignil skozi naju in sunkovito sem pritisnil na zavoro ter poskušal hitro zapeljati nazaj do mesta, kjer je stal mož, da bi si ga pobliže ogledal, vendar je izginil.
Bi to lahko bil Jezus? Ali pa oseba, ki ji pravite Maitreja?
Častiti Joe Bullard, Knoxville, Tennessee, ZDA.
(Mojster Benjamina Crema potrjuje, da je bil moški ob strani ceste Maitreja.)
Spoštovani uredniki,
bilo je po peti uri popoldne, nekje aprila 1995, ko sem se z dela vračala domov. Pogledovala sem na vse strani precej prometne ceste, da bi se prepričala, da jo bom zares varno prečkala. Nekoč me je že podrl avto in od takrat se mi zdi prečkanje ceste prav travmatično.
Zraven sebe sem zagledala moškega, ki je prav tako nameraval čez cesto. Nenadoma je naredil dva koraka naprej in se ustavil pred mano. Takoj sem ugotovila, da je s to pogumno kretnjo ustavil avtomobile, da bi lahko varno prečkala cesto. Zelo sem mu bila hvaležna in sem naredila nekaj korakov naprej, ko sem naenkrat, kar je bilo še bolj osupljivo, na drugi strani ceste zagledala še enega moškega, ki je naredil popolnoma isto stvar! Tako sta ta dva moška ustavila avtomobile z obeh strani in jaz sem cesto lahko prečkala popolnoma varno. Zdelo se mi je, kot bi me ta dva gospoda ščitila. Bila sem globoko ganjena in iz dna srca sem se jima zahvalila, onadva pa sta odšla vsak po svoji poti naprej. Onemela sem in nisem mogla verjeti vljudnosti teh dveh Japoncev, kajti takšne stvari se tukaj skoraj ne dogajajo.
Še vedno mislim, da je bilo predobro, da bi bilo res, vendar se je resnično zgodilo. Celo na to sem pomislila, da sta bila morda ta dva moška moja "angela varuha", ki sta me hotela opogumiti v življenju. Zelo bi vam bila hvaležna, če bi mi lahko povedali, kdo sta bila.
Noriko Tani, Tokio, Japonska.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil moški poleg nje Maitreja. Moški, ki je ustavil promet z druge strani ceste, pa je bil mojster Jezus.)
Ko smo se aprila 1999 vračali domov s predavanja, ki ga je imel Benjamin Creme v Muenchnu, se mi je pripetilo nekaj, kar mi ne da miru.
S prijatelji smo se vračali iz Nemčije z dvema avtomobiloma. V enem smo bili štirje, v drugem pa sta bili dve dekleti. Tistega dne je bil snežni vihar. V Nemčiji smo se ustavili na bencinski črpalki. Na počivališču sem prižgala cigareto. Opazila sem nenavaden prostor za hranjenje psov in čutila sem, kot bi neka sila držala mojo glavo obrnjeno v tisto smer. Nato sem opazila par nenavadnih čevljev, ki jih je nekdo nosil. Ti čevlji so bili tako zanimivi, da se jih nisem mogla nagledati. Izgledali so ročno izdelani, lepi, narejeni s pozornostjo in ljubeznijo. Poleg je stal nekdo, ki je imel zelo podobne čevlje. Nato sem pogledala navzgor lastnika čevljev. Bila sta dva mlada moška, oblečena v doma sešita oblačila. Ker sta bila tako oblečena v snežnem metežu, sta izgledala nenavadno. Eden je bil visok, suh in temnolas, drugi pa je bil manjši, imel je daljše, svetlejše lase v rastafarjanskem stilu. Obdajalo ju je posebno vzdušje in takoj sem jima zaupala.
Ravno ko me je prešinila misel, da mogoče potrebujeta prevoz, se mi je eden od njiju približal in vprašal, če slučajno nameravamo iti skozi Avstrijo, ker sta namenjena proti Benetkam. Odgovorila sem, da jih bomo z veseljem peljali in da moram le povprašati dekleti v drugem avtu, če imata dovolj prostora. Vprašala sem ju, od kod prihajata. Večji je dejal, da je iz Berna, drugi pa je bil iz Avstralije. Kakšno srečno naključje, sem si mislila, lastnica drugega avtomobila je navdušena nad Avstralijo in ju bo gotovo vzela s sabo. Vprašala sem ju še, kje sta dobila takšne čevlje. Odvrnila sta, da sta jih naredila sama.
Povedala sem, da smo bili v Muenchnu na predavanju Benjamina Crema in na transmisijski meditaciji. Rekla sta, da znata meditirati in prevajati energije. Ves čas je pihal močan veter s snegom, jaz pa sem kot človek s poslanstvom odhitela do prijateljev. Dekleti mi je uspelo prepričati, avstralska naveza je delovala. Prijateljem v našem avtomobilu sem tudi povedala, da bomo peljali dva mladeniča in da gotovo nista mojster Jezus in Maitreja.
Moja odločna izjava jih je nasmejala, jaz pa sploh ne vem, zakaj sem to rekla. Mogoče sem bila še vedno pod vplivom predavanja in doživetij v Muenchnu.
Nadaljevali smo pot domov. Bilo mi je žal, da nisem z njima v avtu. Sopotnikom sem povedala, kako sem ju srečala. Smejali so se in dejali, naj ne bom presenečena, če bosta nadaljevala pot do Palestine. (Kasneje sta mi povedala, da nameravata iti v Grčijo in nato v Izrael.)
Ponovno smo se morali ustaviti. Postalo mi je jasno, da bomo na cilj prispeli zelo pozno. Ko sem razmišljala, kako bi lahko pomagala tujcema, sem se spomnila, da bom morala naslednjega dne iti v neko mesto ob meji z Italijo. Prenočila bi lahko pri meni, naslednjega dne pa bi jih zapeljala do meje, od koder bi lahko nadaljevala svojo pot. Čeprav imam zelo majhno sobico, sem jima predlagala to rešitev. Na začetku jima je bilo malce nerodno sprejeti povabilo, nato pa sta rekla, da se bosta odločila med potjo. Kasneje sta povabilo sprejela in bila zadovoljna, da bosta obiskala Slovenijo. Njuna odločitev me je razveselila, saj sta bila zelo prijazna, izžarevala sta mir in spokojnost. Zavedela sem se, kako rada sem v njuni družbi in da bi jima zares rada pomagala. V Ljubljano smo prispeli okrog osmih zvečer. Materi sem povedala, da imam gosta in da ju bom naslednjega dne peljala do italijanske meje. Ni imela pripomb in to je bilo zelo nenavadno. To ni bila njena običajna reakcija. Kar se tiče ljudi, ki jih povabim domov, je zelo radovedna in pričakovala sem vsaj nekaj vprašanj. Ampak vprašala ni ničesar. Posedli smo se v moji sobi. Tistemu iz Berna je bilo ime Ralf, drugemu pa Jeremija Benjamin. Skuhala sem jima čaj, nato pa so moje misli postale nemirne. Na predavanju v Munchnu je veliko ljudi pripovedovalo o srečanju s kakim mojstrom in moj razum je začel tuhtati. Dogodki, ki so sledili, me niso pomirili. Vsakokrat, ko sem si rekla, da sta povsem običajna človeka, sta rekla kaj takega, da me je zbegalo. Ko sem jima povedala o Maitreji in jima pokazala njegovo sliko iz Nairobija, je Ralf dejal, da mu ime zveni znano in vprašal, ali ni on "gospod Maitreja". "Ja, seveda", sem rekla. Nato sem jima pokazala enega od svojih kristalov, rubin, v katerem lahko vidim Sai Babo. Ralf je dejal, da v mojem rubinu vidi moškega s turbanom. Za knjigo Maitrejevo poslanstvo, tretji del je, kot bi to želel poudariti, dejal, da je to zelo dobra knjiga.
Ponovno sem notranje vprašala, če sta v resnici tista, za katera sumim, da sta. Odgovora nisem dobila. Ralf je omenil, da sta povezana z mavričnim gibanjem, da sta se srečala pred nekaj leti v indijskem mestu Varanasi, da sta kot brata, kar misli eden, misli tudi drugi, da sta stara trideset let in da imata rojstni dan deset dni narazen. Jeremija je povedal, da je glasbenik, kitarist in da ga čaka prosto mesto v Darwinovem konzervatoriju. Pri sebi je imel kitaro in kasneje, ko je nanjo na kratko nekaj zaigral, je bilo slišati, da zna zelo lepo igrati. Ralf je rekel, da je brez poklica, da pa je najbolj zaposlen okrog božiča z zavijanjem daril. Mislila sem si, o bog, daj mojemu razumu malo miru. Povedala sta še, da je eden, preden sta odšla na pot, sešil obleko za oba, drugi pa je naredil oba para čevljev. Iz Grčije bosta nadaljevala pot v Izrael, saj ima tam Jeremija nekaj prijateljev. Njegova mati je bila Judinja in ga je veliko naučila o iskanju pravega pomena besed - omenila sem ime Jeremija. Ralf se je zasmejal in pripomnil: "Ja, ampak drugo Jeremijevo ime ima zares poseben pomen - Benjamin." Ni mi bilo jasno, kaj misli s tem.
Med pogovorom sem pripravila solato. S seboj sta imela nekaj kruha in tahini. Kruh sta sama spekla in imel je tako dober okus, da sem dala Ralfu kompliment. Rekel je, da danes to ni več umetnost, saj daš sestavine v strojček, ki vse opravi namesto tebe. Tako ti ni treba biti posebno ustvarjalen. Ko smo pripravili hrano, smo posedli v krog in se zanjo zahvalili. Držali smo se za roke in nenadoma je skozi mene začela teči prijetna energija, po celem telesu sem v trenutku začutila toploto. Z enim očesom sem preverila, če tudi onadva čutita močno energijsko dogajanje, a ni bilo videti, da čutita kaj posebnega. Čez čas je Jeremija rekel, da sta vesela, da sta se po dolgem času ponovno srečala in si lahko podelila hrano. V tistem trenutku se je pripetilo nekaj, česar ponovno ne morem opisati z besedami. Kot bi se v sobi odprlo veliko srce in bog je bil srečen ...
Pogovarjali smo se še dolgo v noč, naslednjega jutra pa sem ju odpeljala do meje z Italijo. Ponovno sem razmišljala o dogodkih prejšnjega večera. Bila sem vesela, zmedena, srečna in polna vprašanj. Na meji smo se poslovili in se objeli. Globoko v mislih sem rekla: "Prosim, dajta mi znamenje, pustita mi kak predmet v spomin na vajin obisk." Jeremija je iz žepa vzel majhno školjko in dejal: "To je zate, z dna oceana."
Ajda L., Ljubljana, Slovenija.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil Jeremija Benjamin Maitreja, Ralf pa mojster Jezus.)
Večkrat se spomnim zelo privlačnega človeka, ki sva ga z dekletom srečala junija 1994 v Parizu na trgu St. Eustace.
Takrat sva še obiskovala srednjo šolo in ker nisva vedela, kaj bi v tistem čudovitem popoldnevu bolj pametnega počela, sva se norčevala iz mimoidočih. Nenadoma se je moški, iz katerega sva se ponorčevala, ustavil. Bil je neverjetno privlačen. Nežni pogled njegovih črnih oči je vseboval nekaj čudovitega. Moški je bi oblečen v dolgo, staromodno volneno haljo, čez ramo pa je nosil torbo, ki mu je visela do pasu. Zdelo se mi je, da je prišel z gora. Njegova obleka je bila preprosta, on pa je bil dostojanstven. Izžareval je moč, ki naju je z dekletom oba prevzela.
Nisem vedel, kaj naj storim. S svojo mladostno razposajenostjo sva ga prizadela. Razmišljal sem le o tem, kako bi si pridobil njegovo odpuščanje. Prijateljici sem predlagal, da stopiva k njemu. Ustavila sva ga. Še vedno naju je gledal, hodil kot modrec z rokama na hrbtu. Brez besed naju je gledal in poslušal. Ogovorila sva ga v francoščini, a naju ni razumel. Moja prijateljica, ki je Maročanka, ga je ogovorila še v arabščini, saj se mi je zdelo, da bi bil lahko iz Irana ali kakšne podobne države. Še vedno naju ni razumel.
Prosil sem prijateljico, naj ga ogovori še v angleščini in naenkrat je prikimal v znak, da je razumel. Med tem ko sva se mu opravičevala za svojo objestnost, je končno odprl usta in dejal po angleško: "Ni problema." Nadaljeval je svojo pot, z rokama na hrbtu, sedel približno štirideset metrov proč in naju gledal z zaščitniškim pogledom. Njegov pogled mi ni dal miru. Obsedla me je ena sama želja, pustiti vse in oditi z njim.
Bil je štirideset metrov stran, vseeno pa sem videl njegove oči, kot bi stal pred menoj. Verjemite, še nikoli v življenju nisem videl tako lepih oči.
Na trgu St. Eustace je velika gneča. Tu najdeš vse vrste ljudi. Čez nekaj trenutkov sta se nama s prijateljico približala dva zlovešča mladeniča. Videl sem moškega v daljavi, ki naju je opazoval in pomirjal. Kar naenkrat se je postavil v jogijski položaj z rokama proti nebu, kjer so se nenadoma pojavili temni oblaki, zapihal je veter in začelo je deževati. Mladeniča sta naju zapustila prav tako hitro, kakor sta se prikazala. Vse se je odvilo tako gladko, da se nisva nič prestrašila.
Ko sva šla s prijateljico na sprehod, sva ga ponovno srečala. Roki je še vedno držal za hrbtom in se nama smehljal. Kasneje sva ga spet srečala in spomnim se, da mu je sledil ovčarski pes, vendar se tega bolj slabo spominjam. Zanima me, ali je bil to Maitreja ali Jezus Kristus. Nikoli ne bom pozabil njega, njegovega neverjetnega pogleda in prijaznosti.
Koc, Pariz, Francija.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil moški Maitreja.)
Pozimi med letoma 1987 in 1988 smo v Olimpiji v državi Washington, ZDA, dobili zelo nenavaden obisk. V hiši smo imeli tablo, na katero smo zapisovali opombe in sporočila. Tistega dne sem po meditaciji na tablo napisala: "Odgovor je: Da." in se odločila, da bom to vadila ves dan.
Dan je minil gladko, razne dogodke sem sprejemala z "da". Okrog petih popoldan sem nenadoma dobila močan notranji občutek, da naj pripravim dobro večerjo, kot da bo prišel nepovabljen gost. Ulil se je močan dež. Pri vratih je pozvonilo. Odprla sem in pred menoj je stal mlad, temnolas moški, ki je bil videti kot brezdomec. Vprašal je, če je to pri Decaturjevih. Pritrdila sem. Rekel je: "Torej bom prenočil pri vas." Srce mi je začelo močno razbijati. Ko sem se zazrla v njegove oči, sem videla, da so bile prijazne, čiste, in sem rekla: "Da, z nami boste tudi večerjali". Ne da bi videl tablo, je rekel: "Če tako piše na tabli, bo pa že držalo." Vstopil je in sedel v dnevno sobo, kjer imamo sliko, na kateri je Satja Sai Baba z rokama dvignjenima v blagoslov. Naš obiskovalec se je zazrl v sliko in začel na enak način dvigovati roki. Zato sem ga vprašala: "Kaj vidite, ko pogledate to sliko?" Odgovoril je: "Vašega najboljšega prijatelja." V zraku je bilo občutiti napetost. Bili smo tiho, nekako brez besed. Obiskovalec nam je povedal, da se je pripeljal z motorjem, ki pa se je pokvaril nekaj kilometrov stran. Zato je bil ves premočen. Predlagali smo, naj se stušira in preobleče. Moj mož mu je dal trenirko. Iz kopalnice je prišel s turbanom na glavi, ki si ga je naredil iz brisače. Izgledal je veličastno.
Zahvalil se je mojemu možu, vzel iz majhne torbe zapestnico in mu jo podaril. Bila je v tibetanskem stilu, iz treh kovin. Dejal je, da mu bo pomagala pri artritisu. Zapestnica je bila kot ulita in z možem sva se spraševala, kako je gost vedel za artritis.
Povprašala sva ga po imenu. Odvrnil je, da ima vsa imena. Vprašala sem ga: "Po katerem imenu pa želite, da vas kličeva?" Odgovoril je: "Imam vsa imena, lahko pa me kličete Thumper" (tolkač - tako je ime nekemu Disneyevemu junaku, mislim, da zajcu). Nato smo večerjali. Tistega večera je prišlo na obisk veliko ljudi. Med večerjo mi je Thumper podaril zelo lep kristal ametist, dolg približno trinajst centimetrov, ki ga je vzel iz svoje torbe in dejal: "To je majhen košček večjega kosa." To je bilo osupljivo, saj sem prav tisto jutro v trgovini videla velik ametist in rekla možu, da bi zelo rada imela tak kamen. To je bil božji uvid.
Med večerjo nam je Thumper predal zelo globoko ezoterično znanje. Vsega nismo razumeli. Kakorkoli že, vsakega od nas je osebno zelo dobro poznal in vsakemu je dal dober nasvet in majhno darilce. Povedal nam je, naj nas ne bo strah, ker je lastnik vseh bank in letališč. Z nami je ostal tri dni, v četrtek, petek in soboto. V petek zvečer sem prižgala sveče za sabat (Gospodov dan), ne da bi znala molitve v hebrejščini. Naenkrat je Thumper opravil vse molitve v pravilni hebrejščini. Bilo je zelo lepo. Postregel nam je z večerjo, nekaterim je dal veliko, drugim pa čisto malo. Osupnili smo in z iskrico v očeh je dejal: "Ime mi je Daniel Levy." Povedal nam je mnogo stvari in veliko se jih je zgodilo v tistih treh dneh. V hiši je bilo ozračje svetosti. Sporočilo, ki smo si ga dobro zapomnili, je bilo: "Vsak dan poberi pet smeti" in "Prisluhni drevesom in pticam."
Odločil se je, da bo odšel, in prosila sem ga za dovoljenje, da poljubim njegova stopala, saj sem imela občutek, da poleg mene stoji božansko bitje. Thumperja ne bomo nikoli pozabili.
(Mojster Benjamina Crema potrjuje, da je bil Thumper mojster Jezus.)