Pisma bralcev

Spoštovani urednik,
26. oktobra 2003 sem delala v informacijskem centru Share International v Amsterdamu, ko je vstopil visok, živahen gospod, star okrog 75 let, ki je nosil eleganten klobuk. Moj prvi občutek je bil: "To je Maitreja." Vzela sem njegov klobuk in plašč. Pravkar sem bila pripravila kavo za Josa, člana skupine, zato smo se vsi trije skupaj usedli h kavi in pecivu.
      Obiskovalec nama je povedal, da je leta in leta raziskoval mnogo duhovnih smeri in je želel spoznati tudi transmisijsko meditacijo. Ko je spraševal, je bil njegov izraz popolnoma resen in ko sem odgovarjala, me je gledal prijazno, s šaljivim izrazom v očeh. Potem, ko smo se pogovorili o transmisijski meditaciji, sem povedala, da je naša glavna naloga obveščati javnost o prisotnosti in ponovnem prihodu svetovnega učitelja in mojstrov modrosti. Takoj je v zelo jasnem in odločnem tonu odgovoril, da temu ni tako. Najbolj pomembna naloga je transmisijska meditacija, ker se vse na svetu spreminja ravno zaradi vpliva energij, ki se prevajajo med transmisijsko meditacijo. Komajda si lahko predstavljamo, kako močna je ta oblika meditacije. (Glejte opombo 1)
      Ko smo govorili o služenju, je Jos rekel, da nekateri ljudje, ki izvajajo transmisijsko meditacijo, ne uporabljajo teh energij za služenje in zato postanejo nevrotični. Najin gost je odgovoril, da to ni povsem tako. "Ljudje postanemo nevrotični zaradi stresa, tekmovanja in strahu; drug drugega spravljamo ob živce in vsakdo misli, da je boljši od vseh ostalih." Vsi smo se zasmejali. "Priznajmo, vsakdo to počne; vsi smo iz sebe naredili karikature, izumetničili smo svoje osebnosti in vse poteka na ta način. Bojimo se drug drugega. Toda skozi transmisijsko meditacijo se vse samodejno izboljšuje. Ne morete izvajati transmisijske meditacije, ne da bi pri tem samodejno razvijali notranjo naklonjenost služenju." (Glejte opombo 2)
      Nadaljeval je in rekel, da je danes na svetu na vseh življenjskih področjih prava zmešnjava in da tako misli večina ljudi. "Želijo se spremeniti, vse poteka zelo hitro. Zaradi energij poteka proces spreminjanja nepretrgoma. Mnogo ljudi ve za Maitrejo in ga pričakujejo, tudi v drugih skupinah." Vprašala sem ga, v katerih skupinah na Nizozemskem.
      Odgovoril je: "Pričakujejo ga tako kristjani kot tudi budistične skupine na Nizozemskem." Rekel je, da Maitrejo pričakuje več ljudi, kot si mislimo. Kajti zaradi energij postaja vse več in več ljudi odprtih za nove ideje.
      Prav tako, kot je nenadoma padla železna zavesa, kar je sedaj popolnoma jasno, tako se bo nenadoma pojavila nova zavest, kot da bi dvignili zastor. Energijski proces že poteka; za to ne potrebujemo nobene sile, kajti vse to se že dogaja. Spremembe bodo potekale določeno časovno obdobje - tako dolgo kot je človeško življenje (zagotovo 100 let). (Glejte opombo 3)
      Ves čas sem čutila pristno ponižnost in odnos učenec - učitelj, hkrati pa je bilo vzdušje zelo sproščeno in prijateljsko, kot da bi bil na obisku najboljši prijatelj. Ko sem v sprejemno pisarno znova prinesla kavo, sem videla, da opazuje knjige na vrhu police, kjer imamo majhno knjižnico za izposojo. Nalila sem mu kavo in se usedla. Vladala je čudovita tišina, ki jo je nenadoma pretrgal z vprašanjem: "Kaj počne tukaj ta knjiga?" in vzel v roko Tečaj čudežev (A Course in Miracles). Pojasnila sem, da se je nekdo iz naše skupine zelo zavzel in knjigo prevedel v nizozemščino. "Kaj pa ta gospa počne v vaši skupini?" je vprašal. Skoraj šokirana sem odgovorila: "Je resna članica naše skupine. Ali mislite, da ta knjiga ne bi smela biti tu?" Ob tem je rahlo skomignil z rameni, v smislu niti da niti ne. "Moram priznati, da je še nisem prebrala," sem rekla. "Ali mislite, da bi jo morala prebrati?" "Ta knjiga ni za vas; sploh ni potrebno, da jo preberete," je rekel. Potem je pogledal knjige Agni Yoga. Povedala sem mu, da sem ponovno prebrala knjigo z naslovom Heart (Srce). Z velikim nasmeškom je dejal: "To je dobra knjiga, ta je primerna za vas." (Glejte opombo 4)
      Spraševala sem se, ali sem dovolj delala, služila, kajti mislim, da sem se nedavno preveč ukvarjala sama s sabo. Povsem nepričakovano je dejal: "Nekega dne se boste ozrli okrog sebe in pomislili 'vse to sem naredila?' Ampak to poteka samo od sebe in ni se vam treba naprezati. Energije prevajate samodejno." Omenila sem, da sem to začutila prejšnji vikend, ko sem vodila tečaj plesa in je to v meni vzbudilo poseben občutek veselja. "Da," je dejal, "prav tako lahko to doživite med slikanjem ali pa lahko poskusite kaj drugega in se potem spet vrnete k prvotni dejavnosti."
      Potem je želel videti tetraeder, ki je v prostoru, kjer izvajamo transmisijsko meditacijo. Ko sva vstopila, je njegov pogled obstal na litografiji Benjamina Crema, ki se imenuje 'Meditacija'. "Kaj je to?" je vprašal. Na kratko sem nekaj odgovorila, ker sem vedela, da bo dopolnil moj odgovor. "Poglejte, to je najbolj pomemben center ali čakra, adžna. To predstavlja grleno čakro in to srčno čakro," je dejal.
      Za nekaj trenutkov sva obstala in opazovala grafiko. V meditacijski sobi so tudi fotografije različnih mojstrov, med drugimi tudi Avatarjev, kot so Ramana Maharši, Vivekananda in Sai Baba. Ustavila sva se pred vsako fotografijo in poimenovala vsakega mojstra. Ko sva prišla do fotografije Maitreje v Nairobiju, sem rekla, da smo nekaj časa mislili, da bo v svojem prvem intervjuju Maitreja izgledal tako kot v Nairobiju, vendar je Benjamin Creme nedavno povedal, da ne bo tako, kar pomeni, da bomo morali sami intuitivno presoditi, da ga bomo prepoznali. "Takoj ga boste prepoznali," je rekel zelo odločno.
      "Koliko časa meditirate tukaj?" je vprašal. "Večina ljudi meditira približno trikrat na teden po dve uri." "Mislim, da je to precej veliko," je rekel. Slučajno sem omenila, da moja sestra včasih zlahka meditira štiri ure. Rekel je: "Da, včasih štiri ure, toda trikrat na teden vsakič po dve uri, mislim, da je veliko. In seveda, trije duhovni festivali ob vikendih - dobro, to je drugače." Povedala sem mu, da v Londonu (v skupini Benjamina Crema) transmitirajo najmanj štiri ure trikrat na teden. Zasmejal se je in rekel: "Da, toda to je izjemna skupina z izjemnimi ljudmi." Ljudje včasih med transmisijo zaspijo, toda to je čisto v redu, le da ne smrčijo! Ni slabo, če človek za kratek čas zaspi. Toda sramotno je, da po spanju vstanemo in odidemo domov. Namen spanja je, da obnavlja živčni sistem, kar pomeni, da lahko po spanju zelo dobro transmitiramo! (Glejte opombo 5)
      Povedala sem mu, da sem nedavno imela nekaj noči težave s spanjem in da sem vzela močne uspavalne tablete (ki tako ali tako niso pomagale), kljub temu pa sem se med transmisijo počutila popolnoma budno in sem lahko brez težav meditirala. Rekel mi je, da ne bi smela več jemati uspavalnih tablet in da se ne bi smela vznemirjati, če ne morem spati. Živčni sistem poskrbi sam zase in če potrebuje spanec, potem bo zaspal. To bi morala enostavno sprejeti, in če zaspim čez dan, naj se prepustim in zadremam. Odgovorila sem, da sem mislila, da je izguba časa, kadar ne spim, ker lahko človek tudi v spanju služi ali se vsaj uči različnih stvari. Zamahnil je z roko in se zasmejal, kot bi hotel reči, da sem povedala nesmisel: "Ničesar ne veste o tem; ljudje si le s težavo lahko zamislijo koncept časa, in nima smisla razpravljati o tem, kajti v resnici ljudje tega ne morejo razumeti." Ponovno je poudaril: "Ne skrbite, pozabite vse, kar vas skrbi. To sploh ne obstaja." To je v meni vzbudilo resničen občutek prostosti ali osvoboditve.
      "Ohranjajte svojo lahkotnost, ne dopustite si, da se razburjate zaradi drugih, kajti v skupini ljudi, ki postanejo fanatični in hočejo prevzeti vodstvo, vedno obstaja nevarnost." "Da," sem rekla, "ravno zato Benjamin Creme ne želi, da v skupini določamo položaje ali funkcije." Rekel je: "Da, to je pravi vodja!"
      "Seveda," je nadaljeval, "stvari moramo opraviti, toda če človek čuti kakršenkoli odpor, potem to pomeni, da naj tega ne bi delal. Delajte samo to, kar delate z veseljem; samo bodite to, kar ste." Rekla sem, da me je vedno očarala fraza "sitting lightly in the saddle" (lahkotno sedeti v sedlu), ki jo je v knjigah Alice Bailey uporabljal mojster Djwhal Khul.
      Prav tako je omenil množice, ki ne znajo misliti, ki brezpogojno verjamejo vse, kar preberejo v časopisih ali vidijo na televiziji. Malo je ljudi, ki znajo razmišljati ustvarjalno.
      Tukaj sva končala s pogovorom. Kupil je nekaj knjig, segla sva si v dlani in se drug drugemu zahvalila. Odšel je k svojemu avtomobilu, ki ga je parkiral v bližini, in nekaj sekund kasneje sem ga videla, kako se je vračal z enako živahno hojo. Hotel je kupiti drugo knjigo Maitrejevo poslanstvo in je na mizo položil točen znesek, ne da bi v vsem času svojega obiska v informacijskem centru pogledal cenik.
      V centru je bil približno dve uri in pol in ostala sem z močnim občutkom tolažbe in pomiritve. Jos Kuyl, drugi član skupine, ki je bil nekaj časa prisoten, je dodal, da je ves čas čutil popolno iskrenost obiskovalca.
      Ali sva imela prav, ko sva mislila, da je bil to Maitreja?
      Marijke op ten Noord, Bilthoven, Nizozemska.
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil obiskovalec res Maitreja.)

Opombe urednika:
(1) Maitreja je s tem mislil, da je transmisijska meditacija pomembna zato, ker jo vsakdo lahko izvaja in je lažja za večino ljudi. Obveščanje javnosti in medijev je težje. Če lahko počnemo oboje, je to najboljše od vsega. Poleg tega je transmisijska meditacija dolgoročna naloga, medtem ko je obveščanje javnosti kratkoročna naloga.

(2) Potrebno je razlikovati med meditacijo in transmisijsko meditacijo. V običajni meditaciji katere koli vrste energija prihaja iz človekove duše. Če te energije ne uporabljamo, energija začne zastajati ali ne priteka več, kar lahko povzroči težave - fizične, čustvene ali mentalne. To pa ne velja za transmisijsko meditacijo, ker energije prihajajo iz kozmičnih, sončnih in izvenplanetarnih virov in jih mojstri pošiljajo skozi čakre. Transmisijska meditacija je način služenja.

(3) Maitreja je s tem mislil, da bo potreben čas najmanj enega človeškega življenja, da bomo popolnoma rešili probleme današnjega sveta in preobrazili življenje na Zemlji. To je vprašanje spremembe zavesti človeštva.

(4) Knjiga Tečaj čudežev je zlasti primerna za tiste aspirante, ki se približujejo prvemu posvečenju. 97 odstotkov transmitentov je že prejelo prvo posvečenje in za njih takšna literature ni več primerna.

(5) Maitreja ne misli, da je trikrat na teden po dve uri transmisije samo po sebi preveč. Zaveda se, da se mnogim ljudem zdi porabiti toliko časa za transmisijo precej odbijajoče.

Dragi urednik,
      15. novembra 2003 je v informacijskem centru v Amsterdamu devet ljudi pripravljalo decembrsko izdajo revije Share International.
      Vstopil je visok, vitek, elegantno oblečen gospod, star približno 70 let, ki je imel na glavi klobuk, oblečen pa je bil v živo rdečo srajco in telovnik. Imel je sivo, lepo urejeno brado in smejoče oči, ob njih pa čudovite gube. Dajal je vtis, da ve nekaj, zaradi česar s težavo zadržuje smeh, čeprav je govoril resno in zelo avtoritativno.
      Prišel je, da bi zamenjal knjigo, ki jo je kupil pred tremi tedni. Ko je pripravljal dodaten denar, ki ga je potreboval za novo knjigo, je rekel: "Danes si človek s težavo kaj privošči!" S tem, ko je vrnil knjigo, nas je takoj opozoril na dejstvo, da je zelo verjetno isti moški, ki je obiskal informacijski center, govoril z dvema sodelavcema in za katerega je bilo potrjeno, da je bil Maitreja. (Glejte pismo Dobrodošel obiskovalec.)
      Pogovor je začel s vprašanjem o transmisijskih skupinah v bližini njegovega doma. Poigral se je s vprašanjem, kako se črkuje naslov. Vprašal je, če mora biti človek vegetarijanec, če želi transmitirati. Odgovorili smo, da ni obvezno, vsekakor pa je priporočljivo. Pogovor je postopoma speljal v drugo smer in povprašal po naših drugih dejavnostih.
      Obiskovalec: S čim se še ukvarjate?
      Skupina: Sodelujemo na sejmih.
      O.: Da, sodelovanje na sejmih je zelo koristno delo. Vendar pa so predavanja pomembnejša.
      S.: Prosim pojasnite zakaj.
      O.: Zato, ker so tisti, ki obiskujejo sejme, lahko zainteresirani, ali pa tudi niso - naključno je. Ljudje opazijo stojnico, vidijo informativno gradivo; lahko vzamejo prospekt in ga kasneje preberejo. Torej so sejmi izredno koristni. Predavanj pa se udeleži samo izbrano občinstvo. Naših poslušalcev je malo - tisti, ki se neposredno zanimajo, se bodo udeležili predavanja in ti so za naše informacije že odprti. Predavanje pridejo poslušat in se učit. Branje ni tako pomembno. Nekateri ljudje preprosto veliko berejo. Samo opravite delo - samo opravite ga.
      S.: Gospod, mislimo da veste, da tu vsak mesec izmenično prirejamo predavanja in delavnice transmisijske meditacije - en mesec predavanje, drug mesec pa delavnico. Lahko prosim poveste, kaj mislite o tem?
      O.: Kako poteka delavnica transmisijske meditacije? (Povedali smo mu, on pa je pozorno poslušal, čeprav je bilo videti, da se zabava.) Da, sliši se zelo dobro - dober sistem; da, dobro pripravljeno; torej imate oboje - informirate javnost in prevajate energije. Da, sliši se kot dobro ravnovesje.
      S.: Mislim da veste, da je ena od naših nalog seznanjanje javnosti s prisotnostjo svetovnega učitelja.
      O.: Da, živimo v svetu. In ker živimo v svetu, moramo seznanjati ljudi. Kako to počnemo? Torej, komunicirati moramo z njimi - predavati, se pogovarjati z njimi. Vendar pa mora človek hoditi po dveh nogah, obe dejavnosti sta pomembni, tako informiranje javnosti kot prevajanje energij. Obe sta potrebni.
      V skupinah so ljudje, ki nenehno sprašujejo: "Kdaj bo prišel? Kako dolgo moramo še čakati? Zakaj traja toliko časa?" (Točno je oponašal kako nekateri ljudje sprašujejo; uporabil je celo smešen cmerav glas. Bilo je šaljivo, uglajeno zabavno.) Ampak zakaj vsa ta vprašanja? V resnici sploh ne morete reči, da prihaja, ker je tu. Je že tu. Ali tega ne vedo? Ali ga ne vidijo? Pomembna je njegova prisotnost v svetu - in ta je resničnost. Mogoče je trajalo dlje, kot so upali. Trajalo je dlje, kot sem sam upal, in mogoče stvari potekajo drugače kot smo pričakovali, celo drugače, kot sem sam pričakoval, vendar pa se uresničujejo. On je tu. Nikakršnega dvoma nimam, stvari se uresničujejo. Stvari se bodo uresničile. Stvari se uresničujejo. Brez kančka dvoma, kakršnega koli. (To je povedal izrazito mirno.) Mnogi ljudje vedo, da je On tu, to vedo notranje, intuitivno. In mnogi ljudje so odprti za vest, da je Maitreja tu.
      S.: Kako je potem mogoče, ko imamo vsaka dva tedna v Utrechtu stojnico, da jo ljudje pogledajo in gredo mimo. Redko kdo vzame letak ali vpraša za informacije. Kaj naj storimo?
      O.: Samo bodite tam. Bodite tam, to je vse. Vsi ne bodo zainteresirani. Ljudje so ujeti v svoje misli. Najpomembneje je, da ste prisotni, tisti, ki so pripravljeni, se bodo odzvali.
      S.: Ko ljudem pripoveduješ o Maitreji, jim daš časopis ali revijo, tako zelo želiš, da bi bili odprti za te ideje. Upaš, da bodo verjeli.
      O.: Vaša naloga ni, da upate. Ni vam treba upati ali česa želeti. Samo delujte. Samo posredujte informacijo, če vprašajo. Poglejte, ljudi ne bomo spreobrnili. Nismo tu, da bi pridobivali privržence. Nismo misijonarji. Povemo jim, če vprašajo. Najpomembneje je, da je v bistvu vse tu. Če ste za te informacije odprti, enostavno veste, o tem vam ni treba razmišljati. O tem vam celo ni treba govoriti, če ste odprti. Veste, da je v bistvu vse tu.
      (Kot odgovor na to je nekdo omenil Ramano Maharšija - ki je molčal, njegovo sporočilo pa se je preneslo k njegovim sledilcem; naš obiskovalec je prikimal. Nato je nekdo omenil Ammo, objemajočo gurujko, ki ne govori. Ljudem posreduje ljubezen in jih tolaži preprosto tako, da jih objema.)
      S.: Ker teče neposredno iz srca?
      O.: (prikima) Da.
      S.: Hočete reči, da bi morali biti nenavezani?
      O.: Da, rezultati vas ne bi smeli zanimati. Samo delujte - ne pričakujte rezultatov. Ne iščite rezultatov. To, da vedno mislimo, da moramo nekaj doseči, je zahodnjaški odnos, navada uma. Mislimo, da moramo početi stvari, nekaj doseči. Vendar nam ni treba.
      S.: Da, duhovna sprememba poteka postopoma.
      O.: Vse spremembe so počasne. Zelo postopne. Samo pomislite kolikokrat, v koliko življenjih - sami veste kako je to - pademo in spet vstanemo, pademo in poskusimo znova, pademo in spet vstanemo. Življenje za življenjem. (S krožno kretnjo roke je poudaril "življenje za življenjem".) Za spremembe je potreben čas.
      S.: Skrbi me stanje našega planeta. Ga bomo pravočasno rešili?
      O.: (Gledal je šaljivo, rahlo nagajivo.) Skrbite lahko kolikor hočete, vendar to ne bo spremenilo ničesar. Skrb ne bo pomagala, vendar pa se bo vse izšlo.
      (Nato bolj resno.) Res je, da nas čakajo težki časi. Šli bomo do roba brezna, vendar ne bomo padli vanj. (Smehljaje in pomirjujoče.) Vse se bo izšlo. Vse bo še dobro. Ničesar se vam ni treba bati. V to sploh ne dvomim!
      S.: Sploh ne dvomite?
      O.: Brez slehernega dvoma.
      S.: Govorite avtoritativno - je to vaša izkušnja?
      O.: Nič večje avtoritete nimam, kot kdor koli drug. Vendar v to verjamem! To vem. (Takrat smo razumeli, da želi reči, da je njegovo mnenje posledica prepričanja, ki prihaja iz vedenja. Govoril je o razliki med preprostim neutemeljenim upanjem in svojim prepričanjem, ki temelji na vedenju.) Ljudje govorijo o upanju, vendar če verjamete, upanje ni potrebno.
      Utihnili smo in upali, da bo še kaj povedal. Tudi on je molčal, nato pa dejal: "Ne pozabite kako močan je Maitreja. Ljudje pozabljajo, kako močan je Maitreja!"
      Spet smo molčali. Upali smo in čakali, da bo še kaj povedal, vendar pa je pomahal s parkirnim listkom, se smejal, kot da ga je parada zabavala, in rekel, da mora na žalost oditi. Vsem se nam je priklonil, z dolgo, vitko dlanjo na srcu dejal: "Srčno se vam zahvaljujem," in odšel.
      Vedeli smo, da je bil Maitreja (v podobi nekoga drugega) in on je vedel, da mi vemo. Nekako brez besed smo se razumeli, da lahko z njim govorimo, kot da je Maitreja. Nenavadno, vsi smo se obnašali, kot da je to povsem normalno ali običajno, hkrati pa je bilo vzdušje zelo privzdignjeno, dvomi so nekako utihnili. svetovni učitelj je bil (spet) tu, z nami je popil dve skodelici kave, klepetali smo, hkrati pa je učil, pojasnjeval, tolažil in hrabril. Zapustil nas je brez dvoma, da "je tu!" in da "bo vse dobro".
      Je bil obiskovalec res Maitreja?
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil obiskovalec res Maitreja.)

naokrog, da bi videla, kje je lastnik.
      Na mizi je bila razprostrta odprta knjiga o zgodovini glasbe, zraven so bile kasete, časopisni izrezki s skrbno podčrtanimi glasbenimi seznamov in fotokopirani diagrami različnih flavt. Nato sem zagledala list papirja s svetopisemskimi odlomki. Pobliže sem ga pogledala in ga pazljivo prebrala.
      Prvi odlomek se je glasil: Kakšne blagoslove pa uživajo? Ali se spomniš sreče v Izraelu, ko je vladal resnicoljubni kralj Salomon? To daje le skromno predstavo o sreči na Zemlji pod kraljem Jezusom.
      Spodaj je pisalo: Med ljudstvi, med ljudmi in med živalmi bo dobesedno mir, prav kakor je napovedal Izaija. Psalm 46, 9. Izaija 11, 6-9.
      Prav kakor je Jezus ozdravljal, ko je bil na Zemlji, bo "odpravil bolezni vsega človeštva." Izaija 33, 24.
      V tem trenutku sem za seboj zaslišala premikanje. Zbrala sem moči, se pripravila, da me bo nekdo pograjal zaradi nadlegovanja in se obrnila. "Joj, zelo mi je žal," sem dejala, ko sem se spogledala s prijaznim temnopoltim moškim. On pa je samo prikimal in se nasmehnil. "Ali lahko naredim še en posnetek?" Ponovno je prikimal in se nasmehnil, kot da bi hotel reči: "Samo izvolite."
      Moški se je nato usedel na svoj stol in vprašala sem ga, če ga lahko posnamem s kamero. Prikimal je in se nasmehnil. Izgovoril ni niti besede, tako da sem sklepala, da ne govori angleško. Nisem hotela, da bi se počutil nesproščenega in namesto da bi gledala skozi kukalo kamere, sem se obrnila proč od njega in nadzirala posnetek prek zaslona kamere. Toda ni mi bilo potrebno skrbeti, ker je bil izredno dobro postavljen.
      Bil je tako naraven, da sem morala vprašati: "Ali ste igralec?" Prikimal je in se nasmehnil. Bežno sem pogledala na njegovo glasbeno knjigo. "Vi morate biti glasbenik!" Moški je nato segel med svoje stvari in pobral kos aluminijaste vodovodne pipe. Na moje presenečenje sem opazila, da je to pravzaprav na grobo izdelana flavta. Njen ustnik je bil očarljivo izdelan iz polomljene piščalke. Moški je dvignil flavto k svojim ustnicam in začel počasi pihati vanjo.
      Skoraj pol ure sem sedela z njim, občasno prižigala in ugašala svojo kamero, medtem ko se je on mirno ukvarjal s svojimi stvarmi. Potem pa me je opazil varnostnik knjižnice in zavpil: "V knjižnici ne smete snemati!"
      Ugasnila sem svojo kamero in se moškemu zahvalila. Prikimal je in se nasmehnil. Ganjena nad njegovo ustrežljivostjo in mirno naravo sem dodala: "Bog vas blagoslovi!" Prisrčno se je še enkrat nasmehnil.
      Ne dolgo za tem sem delala v drugi knjižnici in na koncu mize opazila otroško knjigo z naslovom Kaj vemo o hinduizmu, avtorice Anite Genesi. Tu so bili opisi in barvne slike različnih hindujskih bogov. Opis Krišne se je ujemal s tem, kako sem občutila igralca na flavto, ki sem ga posnela na video film:
      "Krišna, osmi avatar Višnuja, je eden izmed najbolj priljubljenih hindujskih bogov. Poznan je po svoji nagajivi naravi in po burkah, ki jih zagode svojim prijateljem ... Je junak mnogih pustolovščin. Krišna je običajno upodobljen s temno modro ali črno poltjo in flavto, ki jo nosi s seboj ali pa igra nanjo."
      Cielito Pascual, New York, USA
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil moški v knjižnici Maitreja. Tri minute in pol dolg video posnetek Maitreje ga prikazuje, kako sedi in bere pri mizi, žepi v njegovih torbah in jopičih pa so polni raznih papirjev. Odigra nekaj skoraj neslišnih not, se namuzne in se nasmehne v kamero, nato pa pazljivo seže skozi lase na tilniku in si s škarjami ostriže majhen pramen las.)

Spoštovani urednik,
10. septembra 2008 sem se okoli 3. ure popoldne peljala s kolesom v službo po ulici Avenida Diagonal v Barceloni. Peljala sem se mimo moškega, ki je sedel na klopi, videti je bil kot berač. Imel je dolge temne lase in očala za branje, na glavi pa klobuk. Izgledal je nenavadno, nekako je bil podoben mojemu prijatelju. Ravno sem razmišljala, kako mora biti spati na ulici. Ko sem se peljala mimo njega, sem pomislila "to je Maitreja". Obrnila sem kolo in se vrnila. Vprašala sem ga, če ga lahko fotografiram. Bil je prijazen in je privolil. Vprašal me je, če sem turistka. Rekla sem, da ne, da živim v Barceloni, da pa vem, da izgledam kot turistka. Nato mi je rekel: "Bog vsega obstoječega te ljubi in želi, da si srečna." Zdelo se mi je, da se navezuje na moje preteklo psihično stanje, ko me je skrbelo, da ne naredim dovolj za (Maitrejev, op. p.) prihod, in zato ne morem biti srečna. Prosil me je tudi za nekaj denarja in dala sem mu ga. Nato je vstal in rekel, da si gre poiskat nekaj za pod zob. Šel je do ovinka in čez cesto, jaz pa sem se odpeljala naprej. Je bil ta moški Maitreja?
Sabina Qureshi, Barcelona, Španija.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil moški res Maitrejeva miselna podoba.)

Spoštovani!
      Julija 2002 sva s hčerko z vlakom potovala po Evropi. Najina zadnja postaja pred vrnitvijo v Avstrijo je bila Lizbona na Portugalskem. Tu sva lahko na cestah videla veliko beračev.
      Ko sem šel po nekih stopnicah, sem nenadoma opazil mlado žensko z otrokom v naročju. Oba sta spala na tleh, skoraj popolnoma pokrita s svojimi oblačili. Vse, kar se je dalo videti, je bil človeški klopčič. V hipu me je obšel občutek čistosti in nepokvarjene resničnosti. Mislil sem si: "Ta res potrebuje najino pomoč" in ji dal nekaj denarja na skrito mesto zraven telesa, da bi ga lahko našla, ko se bo prebudila.
      Ko sva se čez približno 20 minut vračala, sta bila oba budna in mati se je obrnila k meni, kot da bi me hotela nekaj vprašati. Rekel sem ji, da sem ji že dal nekaj denarja, ko je spala. Odšel sem naprej, toda po nekaj korakih mi je nenadoma prišlo na um: "Moram narediti nekaj posnetkov." Obrnil sem se in vprašal mater, če bi mi dovolila, da ju fotografiram. Zelo prijazno in z vabljivo gesto je odgovorila: "Da."
      Michael Stoeger, Dunaj, Avstrija
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bila mati Maitreja, otrok pa mojster Jezus.)

je potrebno dokumentirati, to bi ljudje morali videti in spoznati."
      V polomljeni italijanščini sem ju z vsem spoštovanjem vprašal, ali ju lahko fotografiram. Mati se je strinjala in zdelo se mi je, da razume, zakaj ju želim fotografirati.
      Nato so se začele težave. Moj film je bil namenjen fotografiranju ob sončnem dnevu, zato sem potreboval bliskavico. Ker je bila ta pokvarjena, sem zaslonko na aparatu do konca odprl, da sem lahko ujel čim več svetlobe. Z malo sreče bi moralo delovati. Naredil sem dva posnetka in materi dal nekaj denarja. Ko sem se dotaknil male deklice in rekel, da se mi zdi zelo lepa, me je oblil močan občutek ljubezni. Ta občutek je bil tako močan, da sem nenadoma začel jokati in dolgo časa nisem mogel nehati.
      Po vrnitvi v Nemčijo sem film razvil in obe fotografiji sta uspeli.
      Tega doživetja ne bom nikoli pozabil. Daje mi veliko moči, saj je bil občutek zelo močan. Lahko pojasnite ta dogodek?
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bila mlada deklica mojster Jezus, njena mati pa Maitreja.)

Spoštovani urednik,
      18. avgusta 1995 sem želela posneti stara skladišča poljedelskega združenja na dvorišču postaje v francoskem naselju Montivilliers (predmestje Le Havra), preden jih porušijo.
      Tam sem naletela na približno deset let starega vitkega fanta, ki je bil oblečen v bermuda hlače in majico s kratkimi rokavi, na glavi pa je imel kapo. Povedal mi je, da sta z mamo prišla nabrat les.
      Potem se je pogovor obrnil v drugo smer, začel mi je pripovedovati o svojem prejšnjem življenju. Presenečena sem bila, ko sem tako mladega fanta slišala govoriti o takšnih stvareh. Povedal mi je, da se spominja, kako je bil mlad ameriški vojak in je umrl na plaži Omaha med izkrcanjem v Normandiji. S starši je obiskal pokopališče in našel svoj grob. Povedal mi je še, da se njegovi mladi prijatelji večkrat igrajo vojno in se oblečejo v vojake. Rekla sem, da tega ne bi smeli početi - nič več vojn.
      Odgovoril je: "Da, vem, vendar je to le igra. Sedaj morata zavladati mir in bratstvo." Povedal je še, da so se njegovi prijatelji v tem življenju ponovno srečali, nemški vojaki, s katerimi se sedaj igra, so postali prijatelji.
      Mislila sem si - če bi imela nova generacija takšne ideje, bi bil svet rešen. Fant je govoril kot odrasel človek in takoj sem pomislila, da nekdo govori skozi njega - vendar kdo? Pogosto sem se to vprašala.
      Lydie Ferry, Montivilliers, Francija
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil fant dejansko Maitreja, ženska, ki ga je spremljala, pa je bil mojster Jezus.)

Spoštovani urednik,
na mirovnih demonstracijah 15. februarja 2003 je bil med demonstranti tudi starejši temnopolti moški, ki je navdušeno vzklikal gesla proti ameriško-britanski invaziji na Irak in z besedami "Ohranite vero!" živahno vzpodbujal demnstrante.
(Mojster Benjamina Crema je kasneje potrdil, da je bil ta moški, ki so ga tudi posneli z video kamero, Maitreja.)

Na svojem predavanju v Münchnu, 16. novembra 2002, je Benjamin Creme kot vedno po predavanju odgovarjal na mnoga vprašanja in tudi na eno o prisotnosti Maitreje:
      V.: Ali je/bil Maitreja prisoten na današnjem predavanju?
      O.: "Maitreja se bolj pogosto kot ne pojavlja na mojih predavanjih, prikrit seveda; včasih kot moški, včasih ženska; včasih star, včasih mlad ... To vprašanje ima svojo težo, ker je Maitreja bil in še vedno je prisoten na predavanju."
      To je bil moški, ki ga lahko vidite na fotografijah. Fotografije so vzete iz video posnetka, ki ga je po predavanju posnel Sašo Šegula.
      Na tem predavanju je Maitrejo opazilo mnogo ljudi. Eden od organizatorjev predavanja je kasneje povedal, da je tega moškega videl že na več ezoteričnih sejmih po Nemčiji. Z njim je celo govoril, moški se mu je predstavil kot Egon.

glasnim branjem teh sporočil prikličete Maitrejeve energije. Napisana so v preprostem jeziku, in ravno zaradi preprostosti ljudje pogosto spregledajo globino in kompleksnost teh naukov." (Sama sem bila taka.) "To je kot budistična sutra, kajne?" je rekel. Odgovorila sem: "Imamo tudi angleško izdajo." Zasmejal se je: "Ne potrebujem angleščine," in dodal: "Danes ne morem kupiti veliko knjig." Medtem ko se je odločal, katero knjigo bi izbral, je k njemu pristopil mladi fant in mu pokazal Maitrejevo poslanstvo 1. del in rekel: "Jaz sem kupil tole." Ker je bil menih še vedno neodločen, sem mu rekla: "Kaj, ko bi se odločili po predavanju?" "Dobra ideja," je rekel in odšel v dvorano.
      Med odmorom se je vrnil in začel iskreno brati Maitrejeva sporočila. Videti je bilo, da se je odločil, da jih kupi. Ker se mi je zdelo, da želi kupiti več knjig, sem mu pokazala še posebno izdajo revije Share International in knjižico Kdo sem JAZ (slovenski naslov: Nauk večne modrosti). Vprašal je: "Kdo je ta JAZ?" Za trenutek sem bila izgubljena. Vprašal je: "Ali je to Maitreja?" Odgovorila sem: "Ne, Jaz v meni je isti jaz kot tisti v tebi. Enak v Maitreji in v samem bogu. Zatikalo se mi je, saj se nisem mogla spomniti izraza "višji jaz". "Aha, to je [...?] v budizmu, kajne?" (Nisem mogla razumeti budističnega izraza. Nato je šel k blagajni.
      Nenadoma je izjemno navdušeno pritekel fant in z velikim nasmehom vzklikal: "To je res, kajne?! Res je!" Smejala sem se in rekla: "Ali ni lepo, če je to res?" "JE res. To je absolutno res," je rekel. Ko sem ga gledala, kako izžareva radost, sem bila zelo srečna. Ali sta bila ta dva obiskovalca mojstra?
      Kyoko Ishimi, Osaka, Japonska.
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil "visoki menih" Maitreja, "fant" pa mojster Jezus.)

Spoštovani urednik,
16. januarja 2005 smo imeli stojnico na duhovnem srečanju v Fukuoki. Nekaj čez poldan je k naši stojnici prišla štiričlanska družina, približno tridesetletna oče in mati, približno trileten deček in sedem do osem mesečni dojenček. Bili so preprosto oblečeni, mati je nosila športno obleko z veliko madeži na sprednji strani. Pomislila sem, da so verjetno kmečka družina.
      Oče, ki je imel veliko črno materino znamenje na levem licu, je povedal, da jih je povabil prijatelj, in prišli so vse iz mesta Oity, ki je precej daleč od srečanja.
      Oče se je zelo navdušeno razgledoval naokrog po vseh stojnicah in je vzel veliko naših prospektov. Njegova žena mu je predala otroka in si ogledala druge stojnice. Videti je bilo, da je deček užival v gledanju fotografij, dotikal se jih je in jih trepljal. Oče mu je rekel: "Dragi moj, ne bi smel trepljati gospoda Maitreje."
      Od treh popoldan smo imeli transmisijsko meditacijo. Medtem ko smo razlagali meditacijo, je na naše presenečenje otrok zlezel pod stol nekoga od naših ljudi. Očetu smo povedali, da otroci mlajši od 12 let ne bi smeli sodelovati pri meditaciji. Rekel je: "Razumem." Medtem ko smo izgovarjali mantro, smo iz ozadja slišali posebej glasen glas, ki jo je recitiral. Bil je oče, otroka pa ni bilo v bližini.
      Mati se je kmalu vrnila in bili so pripravljeni na odhod domov. Vsi smo bili osupli, kako je nosila otroka na svojem hrbtu - dotikala sta se s hrbtoma, vrv pa je bila zvezana okrog dojenčkovega vratu!
      Na Tokijski konferenci je mojster Benjamina Crema potrdil, da je bil oče Maitreja in da je bil deček mojster Jezus. Ali lahko izvemo, kdo sta bila mati in dojenček? (Fotografija prikazuje očeta, otroka in dojenčka)
      Tazuko Tanaka, Fukuoka, Japonska.
      (Mojster Benjamina Creme je potrdil, da je bila mati mojster iz Tokia, dojenček pa je bil učenec mojstra Jezusa.)

Spoštovani urednik,
      z možem, z eno od najinih hčera in sinom smo šli skupaj s prijatelji in njihovimi otroki v Rim. Ko smo izstopili iz avtobusa, da bi obiskali Vatikan, sem opazila žensko z dojenčkom, ki je spala pod posušenim drevesnim listjem. Sedela sta v senci drevesa. Ženska se je naslanjala na drevo in spala in tudi otrok v njenem naročju je trdno in mirno spal. Pred njima je bila zložena majčka z nekaj kovanci. Bilo je izredno vroče, tako da sem poleg ženske položila steklenico vode, če bi bila žejna, ko se bosta zbudila. Tudi drugi so prišli bliže in so na majčko položili nekaj denarja. To ju je zbudilo.
      Pogled otročička, ko je opazil mojega sina, je bil zelo ganljiv: otročiček ga je pozdravil, kot da sta stara prijatelja. Ženskin smehljaj je bil ljubeč. Bila je skromna, skoraj ponižna. Čudovito je bilo videti veselje otročička in petih otrok, ki so se odzvali z isto radostjo in ljubeznijo. Saša, ki je stara sedem let, jima je dala svoj ventilator - ravnokar ga je dobila od svoje matere, pa jima ga je vseeno dala. Otroci so se ves čas dotikali otročička in ženska ga je držala pokonci, da je lahko stal na svojih majhnih stopalcih. Njegovo navdušenje je bilo nalezljivo.
      Čez čas smo se odtrgali od njiju in sedli v senco na vatikanskem trgu. Ko smo odhajali, sem ju spet opazila. Tokrat sta sedela ob zidu. Videla sem, kako je držala otroka v rokah in mu pomagala držati ravnotežje. To je ponavljala spet in spet: spodbujala ga je, fantiček je stal za trenutek in ko je padel, ga je poljubila in ga spet spodbujala. Vprašali smo, kako mu je ime in koliko je star. "Sedem mesecev," je odgovorila. Ime mu je bilo Lievu.
      Ko smo odhajali, je ženska dojenčka spet držala v rokah in fotografirali smo ju. Ta izjemna in čudovita izkušnja se nas je vseh dotaknila in nas navdihnila.
      Nam lahko poveste, če sta bila mati in dete v resnici mojstra?
      Alexandra van Cruyningen, Leusden, Nizozemska.
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bila 'ženska' Maitreja, 'dojenček' pa mojster Jezus.)

Spoštovani urednik,
      junija 2005 sva se s prijateljico Josy odpravili s superhitrim vlakom v London. Blizu Lilla je v vagon stopil sprevodnik, ki je iz svojega suknjiča potegnil plamen. Nato je nadaljeval s triki s kartami in teleskopskimi palicami. Napihoval je balone in iz njih oblikoval živali. Potniki so se čudili in postajali dobre volje. Med seboj so se začeli pogovarjati, se presedati in smejati.
      Sprevodnik je stopil k meni in dejal: "Delati moramo iz srca." Josy pa je rekel: "Ponavadi ti služiš drugim, danes pa sem jaz na vrsti, da služim tebi." (Le trenutek pred tem mi je Josy rekla, da je zelo utrujena.)
      Sprevodnik je nadaljeval s predstavo. Nekemu moškemu je rekel, da preveč govori in mu zalepil usta. Neki ženski pa je predlagal, naj spremeni položaj sedenja, saj se ne drži pravilno.
      Potem se je vrnil k nama in rekel: "Vse je privid, in ko to spoznamo, življenje postane enostavno." Zazrl se je v Josy in medtem oblikoval balon. Josy ga ni gledala, vendar si je na skrivaj želela, da bi ji kaj poklonil, toda odšel je in se pogovarjal z drugimi potniki. Ko se je spet vrnil, je Josy poklonil medvedka z liziko v roki.
      Nato se mi je približala ženska, oblečena v belo, in me vprašala: "Kaj si mislite o tem?" Odvrnila sem, da se mi zdi prečudovito. Vztrajala je: "Se res zavedate, kaj se dogaja?" Ko sem pritrjevala, da se, sem skoraj zajokala. Prilagam nekaj fotografij, ki sem jih posnela. Še vedno se spomnim, kako prefinjene so bile sprevodnikove roke. Spominjale so me na fotografijo Maitrejeve roke.
      Tik preden je odšel, mi je rekel: "Ostajam s teboj." V jedilnem vagonu sva ga še enkrat srečali. Ponovil je, kako pomembno je delati s srcem. "Bolje je imeti zadovoljne potnike, kot prejemati pisne pritožbe."
      Velikokrat se skušam naravnati na to, da delujem iz srca. Od tega doživetja dalje skušam tudi živeti čim bolj na ta način. Skratka, počutim se bolj umirjeno. Tudi Josy se od tega srečanja dalje počuti bolje in ima več energije.
      Kdo je bil sprevodnik? Ali je bila ženska eden od mojstrov oz. učencev?
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil sprevodnik Maitreja, ženska pa mojster Jezus.)

Z vami bi rad podelil nenavadno zgodbo, ki mi jo je zaupal znanec.
      6. marca 1996 se je v večji japonski tovarni avtomobilov skupina oblikovalcev ukvarjala z oblikovanjem vrat za nov model avtomobila. Vsak je predstavil svojo idejo in o vsaki so razpravljali. Ugotovili so, da njihove ideje niso zadovoljive, ker nobena ne omogoča zadostne trdnosti vrat. Eden od članov skupine, gospod K., se je vrnil k svojemu računalniku in nekaj časa razmišljal o boljši rešitvi.
      Kar naenkrat pa je njegova roka pograbila računalniško miško in jo začela sama od sebe premikati. Na zaslonu je začela nastajati risba vrat, kakršne gospod K. še nikoli prej ni videl. V tistem trenutku je ves hrup okoli njega potihnil. Zapihal je dišeč vetrič. Ko je bila risba končana, je opazil, da na drugi strani mize stoji moški. Videti je bilo, kot da tam stoji že nekaj časa. To je bilo tako naravno, da se gospodu K. ni zdelo nič nenavadnega, čeprav imajo v tisti prostor vstop le tam zaposleni.
      Gospod K. je moškega opisal kot visokega, temnejše polti, z velikimi temnimi očmi in črnimi lasmi. Njegove narodnosti ni mogel določiti. Na obrazu je imel globoke in jasne poteze, oblečen pa je bil v belo haljo kot zdravnik. Gospod K. je pred časom bral o Maitreji in ugotovil, da je to verjetno on, božji glasnik. Ker pa je bila njegova prisotnost tako naravna in konkretno dejstvo, se gospod K. ni vznemiril.
      Moški mu je povedal, da lahko v vrata vstavijo strukturo v obliki satja, kot se je narisala na zaslonu. Ta nova poceni rešitev bi lahko nadomestila varnostno blazino v stranskih vratih. Dobro bi bilo uporabiti papir, ker je tanek in lahek. Gospod K. se z moškim dejansko ni pogovarjal. Ideje so se enostavno pojavile v njegovem umu. Takoj ko je bila risba končana, je moški izginil.
      Ko je gospod K. rešitev predstavil sodelavcem, so bili ti mnenja, da takšna vrata ne bodo dovolj trdna. Računalnik pa je bil priključen neposredno na drug računalnik, tako da so sliko videli tudi vplivnejši ljudje v podjetju. Ti so skupini oblikovalcev naročili, naj upošteva idejo satja.
      Gospod K. pravi, da je rešitev s satjem povsem nova in nenavadna ter da ima enako trdnost kot varnostna blazina, le da je cenejša, varnejša in ne onesnažuje okolja. Upravniki podjetja so se odločili za uporabo rešitve s satjem v avtomobilih nižjega cenovnega razreda in čez en teden so se začele priprave na masovno proizvodnjo.
      Gospod K. namerava predstaviti satovnato strukturo na prihajajočem srečanju Društva japonskih izdelovalcev avtomobilov, kjer vsako podjetje predstavi svoje inovacije, ki bi pripomogle k izdelavi okoljsko primernega avtomobila prihodnosti. In dodaja: "Težko je bilo izdelati varnostno blazino v stranskih vratih vozil nižjega cenovnega razreda. Prepričan sem, da bodo vse tovarne avtomobilov začele uporabljati strukturo v obliki satja. Tako se bo varnost avtomobilov nižjega cenovnega razreda zelo povečala."
      Namio Kameda, Tokio, Japonska.
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil moški, ki se je pojavil pred gospodom K. in narisal strukturo v obliki satja, Maitreja.)

Ko se vračam domov, redno potujem s severno linijo londonske podzemne železnice od postaje Tufnell Park do postaje Euston, kjer presedem na vlak proti postaji Victoria. Zvečer 11. junija 2000 sem bila po napornem dnevu zelo utrujena in sem na vlaku zaspala. Postajo, kjer bi morala prestopiti, sem prespala, tako da sem izstopila na postaji Angel, ki ima le dva perona na isti liniji.
      Ni mi preostalo drugega, kot da prestopim na drugi peron in se vrnem na postajo Euston. Predstavljajte si moje začudenje, ko sem na tej postaji zagledala napis "linija Victoria". Komaj sem verjela svojim očem. Mislila sem si, da se bom odslej lahko vračala domov po tej novi liniji in da mi ne bo več treba prehoditi vseh tistih stopnic, po katerih moram na postaji Euston in ki so tako zelo utrudljive. Domov sem prispela v rekordnem času.
      Naslednjega večera sem ostala na vlaku in se peljala do postaje Angel. Tu pa perona, s katerega sem se prejšnji dan odpeljala, nisem našla. Ureditev postaje je bila povsem enaka kot prejšnjega dne, le napisa "linija Victoria" ni bilo več. Bila sem povsem zmedena. Povprašala sem na informacijah in poučili so me, da na postaji Angel ni perona za to linijo in da se bom morala vrniti v Euston. Nejevoljno sem to tudi storila.
      Prosim, pojasnite mi. Sem si vse to le domišljala, me je nosila luna in sem v spanju prestopila na postaji Euston kot običajno? Sem se vračala domov na vlaku duhov? Če je za to odgovoren Maitreja ali kak drug mojster, si želim, da bi mi vsak večer naredil poseben peron na postaji Angel.
      Janet Lenton, London, Velika Britanija
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je mojster Jezus zamenjal čas in prostor, odgovoren pa je tudi za spremembo napisa na peronu. Na žalost je bil to enkraten dogodek.)

Julija 2000 sem pomagal pri Maitrejevi stojnici na vsakoletnem sejmu "Iskanje" v opatiji Newton v Devonu. Nekaterim sodelavcem sem zaupal zgodbo o svojem srečanju z Maitrejo na tem sejmu pred dvema letoma. Sprehodil sem se med drugimi stojnicami in ponovno uzrl istega moškega, ki je bil po videzu potepuh in za katerega se je pred dvema letoma izkazalo, da je Maitreja.
      Okleval sem, nato pa sem se odločil, da ga nagovorim. Njegov videz je bil enak kot pri najinem prejšnjem srečanju. Nosil je ista očala, isti dežni plašč. Še vedno je imel nekoliko odmaknjen pogled, počasne kretnje in igrivo iskrive oči. "Lepo vas je ponovno videti tu," sem dejal.
      Počasi se je obrnil. "Ne poznam vas," je dejal čisto počasi. "Jaz pa se vas spomnim," sem mu odgovoril.
      Nato je rekel: "Saj res, Nizozemec, ki je pred dvema letoma skrbel za Maitrejevo stojnico! Ne spomnim se vašega obraza, poznam pa vaš glas. Še vedno čakate nanj?" je vprašal. Prav to vprašanje mi je na začetku zastavil tudi pred dvema letoma. "Ne," sem odvrnil, "je že tu." Vprašal sem ga, če išče kako posebno knjigo. Odgovoril je, da išče knjigo o vnebovzetem mojstru, in mi mimogrede pokazal reklamo za novo knjigo, ki jo je napisal Henry Potter. "To je nekaj povsem drugega," je dejal.
      Povprašal sem ga po imenu. Ime mu je bilo Basil. Ko sem ga vprašal, kje stanuje, je dejal, da nedaleč proč. Ko sem ga vprašal, kaj počne tu, je po dolgem premoru odgovoril: "Verjetno sem tu iz istega razloga kot vsi ostali."
      Ves čas je govoril zelo počasi, kot bi si belil glavo z vsako izrečeno besedo, in se neprestano smehljal. Vprašal sem ga, če se mu na sejmu zdi kaj zares zanimivo. Odgovoril je, da je sedaj že četrtič na tem sejmu, da ga je izpustil le enkrat in da je sejem iz leta v leto dolgočasnejši. (Nenavadno je bilo, da je bila tudi Maitrejeva stojnica takrat ravno četrtič na tem sejmu.)
      Na koncu sem mu zastavil "tisto" vprašanje: "Mojster Benjamina Crema je dejal, da ste vi Maitreja." Po dolgem premoru je odgovoril: "Oh, kaj res? No, tudi sam sem imel priliko spoznati nekaj resnično pomembnih ljudi." V vsakem njegovem odgovoru je bil skrit nek pomen, ki ga je podal z mešanico nedolžnosti in humorja. Odločil sem se, da ne bom več drezal vanj, in se poslovil: "Se vidiva kasneje."
      Ko sem se vrnil k naši stojnici, sem sodelavce opozoril, naj se pripravijo na poseben obisk.
      Tonny Rteenhagen, Cornwall, Velika Britanija
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil posebni obiskovalec res Maitreja.)

Julija 2000 smo na sejmu "Iskanje" naleteli na zelo nenavadnega posameznika z imenom Basil, ki je nosil dve vrečki z napisom "srečni kupec". (Naš sodelavec je tega starega gospoda srečal na sejmu "Iskanje" že pred dvema letoma.) Prišel je s prijaznim izrazom na obrazu. Pozdravili smo ga in vprašali, če mu lahko ponudimo kakšne informacije o Maitreji in mojstrih. Odgovoril je, da ima teh stvari doma cele kupe, da se je za Maitrejo zanimal že v 80-ih letih. Imel je nežen glas, njegovo vedenje pa je bilo duhovito in lahkotno. Na naša vrtajoča vprašanja je navadno odgovoril dvoumno, a prisrčno.
      "Po svetu naj bi živelo veliko različnih Maitrej," je nagovoril Paula, ki mu je odgovoril: "Veliko jih je, ki uporabljajo ime Maitreja, a pravi Maitreja je le eden. V Glastonburyju je nekdo, ki se ima za Maitrejo."
      Basil je prikimal z roko na bradi: "Oh, Glastonbury, to je tisti s bakrenimi cevkami in kristali." Paul je še dodal: "Seveda, in s pokrivalom, ki je videti precej ponarejen." Basil je odgovoril: "V tem ni nič škodljivega, občasno nam mehanika pride prav. Kaj bi jaz brez svojih očal?" Vsi smo se zasmejali.
      Iznenada, in kakor da na naši stojnici ni nobenih podatkov o njem, je Basil vzkliknil: "Kaj pa Sai Baba? On je nekaj povsem drugega." Očitno se mu je zdel Sai Baba zabaven, saj je nadaljeval: "On je nekakšen vesoljski kadet, ni s tega sveta." (Lahko le sklepamo, da se to nanaša na dejstvo, da je Sai Baba avatar.) Ponovno smo se zahihitali.
      "On (pokazal je Tonnyja) širi govorice, da sem jaz Maitreja! Ljudje, jaz nisem Maitreja!" Nasmehnil se je in drobne, prodorne oči so se mu zaiskrile. Pojasnili smo mu, kako je Benjamin Creme potrdil, da je on (Basil) Maitreja. Basil se je še naprej smehljal in dejal, da je zmeden. Tudi Tonny je dejal, da je zmeden, nakar je Basil dejal, da smo vsi zmedeni.
      Ko je govoril o Benjaminu Cremu, ga je imenoval Bendži (Benji). Vedel se je kot čudaški, skuštran starec z gnilimi zobmi, raztrganimi oblačili, nekoliko nejasno in omahljivo. Nenavadno je bilo, da ni smrdel, kar je neobičajno za ljudi takega videza. Obdajala sta ga resnična toplina in mir.
      Paul je nato nameraval Basilu zastaviti še posebno preiskujoče vprašanje: "Kaj vas je pripeljalo sem?" "Rahlo vsiljivo vprašanje," je smeje vzkliknil Basil, "Kaj nas vse pripelje sem?" Paul je bil videti zmeden, Basil pa je dodal: "Pustil bom, da sam poiščeš pravi odgovor." Nato je odhitel po svojih opravkih.
      Kasneje se je Basil vrnil in govoril z nekim drugim sodelavcem, ki ga je vprašal, koliko časa bo še trajalo, preden se bo Maitreja vrnil med ljudi. Basil mu je odgovoril: "Večkrat je že nameraval priti. Kdo ve? To je odvisno od njega."
      Vsi smo se strinjali, da se je bilo težko spomniti, kaj vse je Basil dejal, čeprav smo zelo trudili, da bi vse slišali in si vse zapomnili.
      Ben Harms, Paul Gardner, Sarah Gibbon, Somerset, Velika Britanija in Tonny Steenhagen, Devon, Velika Britanija
      (Benjamin Creme je odgovoril: Basil je ime, ki ga je uporabil Maitreja. Da ste se pogovora težko spomnili, je razumljivo, saj je bil Maitrejev namen, da bi bilo vaše srečanje čim bolj sproščeno in neosebno. Skupina ga ne bi smela nikoli postaviti pred dejstvo, da je bilo za prejšnje srečanje potrjeno, da je bil on Maitreja. Pristop je bil preveč neposreden. To pišem kot napotek drugim skupinam, ki se lahko znajdejo v podobni situaciji.)

Poleti leta 1974 sem živela s sestro v Bostonu. Stara sem bila 22 let in ravnokar sem končala študij, vendar sem bila izredno potrta. Nekega popoldneva ob koncu tedna sem bila še posebno žalostna in osamljena. Stala sem na pločniku Arlingtonove ulice in prebirala napise, ko se je ob meni čisto potihem pojavil visok moški in me gledal. Nato mi je kar se da previdno, z vljudnim in mehkim glasom rekel: "Zdravo." Glas je bil zelo prijeten. Pogledala sem ga: bil je visok, svetlolas moški. Odzdravila sem mu. Potem je dejal nekaj takega kot: "Danes si videti malo žalostna." Videti je bilo, da ga iskreno zanima moje počutje. Vprašal me je, če bi se mu pridružila pri skodelici čaja, da bi se pogovorila. Privolila sem in mu sledila do najbližje restavracije. (Ko se sedaj spominjam tega dogodka, sem presenečena, da sem šla z njim, toda takrat sem se počutila tako prazno in otopelo, da sploh nisem nič premišljevala.) Potem sem mu pripovedovala o svojem doživetju v bolnišnici in o tem, da moje življenje nima več smisla. Videti je bilo, da me zares posluša in me spodbuja. Vprašala sem ga, kaj je po poklicu, in rekel je, da je producent ali režiser. Predvidevala sem, da je filmski režiser. Ko sem to slišala, sem se malo prestrašila. Zakaj naj bi si filmski režiser vzel čas za čaj z nepomembno žalostno neznanko? Nato mi je dal svojo vizitko in mi rekel, da ga lahko pokličem, če bi se še kdaj želela pogovoriti.
Spominjam se, da sem vrgla vizitko v smetnjak, ko sem odhajala iz restavracije. Bila sem prepričana, da tako pomemben človek ne bi nikoli sprejel mojega telefonskega klica in se me verjetno ne bi niti spomnil, če bi ga poklicala. Vendar se je moje razpoloženje zaradi tega doživetja dvignilo in ob vrnitvi v sestrino stanovanje sem se počutila malo bolje. Vsa ta leta sem bila globoko ganjena zaradi tega, kar je ta neznanec napravil zame, in vedno sem se spraševala, kdo je bil.
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil neznanec Maitreja.)

Zanima me, če mi je Maitreja rešil življenje, ko sem leta 1970 obiskala Rincon v Puertu Ricu. Mesta nisem poznala. Ker sem se nastanila v zelo odročnem delu, sem se neko popoldne na poti domov izgubila. Neki mladeniči so dejali, da mi bodo pokazali pravo pot. Sredi strmega hriba na ozki podeželski cesti so privlekli na dan pištolo in me zvlekli v grmovje. Pištolo so mi naslonili na sence in me hoteli posiliti.
      V grmovju se je pojavil moški, star okrog 60 let, z dolgo belo brado do pasu in dolgimi, belimi lasmi, oblečen v haljo. Z mehkim, a prodornim glasom je dejal: "Kaj se tu dogaja?" Pet mladeničev je zavpilo in zbežalo. Vstala sem, da bi se možu zahvalila, a je že izginil. Povsod sem ga iskala. Ali je bil to Maitreja?
      Katherine McNeil, San Francisco, Kalifornija, ZDA
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil mož zares Maitreja.)

Spoštovani urednik,
      3. januarja 2003 sem bila malce pozna za sestanek s Tonijem Bennom - sestanek je bil dogovorjen za 16. uro. Medtem ko sem tekla po hribu navzdol do podzemne železnice, sem se odločila, da bom ustavila taksi, če ga slučajno zagledam - ampak v tem predelu so dokaj redki. Videla sem dva polna taksija, ki sta peljala mimo, in ravno ko sem razmišljala o podzemni železnici, sem zagledala še enega. Mojo pozornost je pritegnila njegova svetla jabolčno zelena barva, ki mi je najljubša.
      Ustavila sem ga in urno vstopila. Za hip sem pomislila, da bi voznik lahko bil Maitreja ali mojster. Smehljal se je, videti je bil star okoli 50 let, vzhodnoevropejec z rahlim cockneyskim naglasom. Bil je prijazen in je vključil gretje - zunaj je zmrzovalo. Odleglo mi je od olajšanja, da mi ni treba več teči s težkimi torbami. Skoraj bi omenila, da se mi mudi, nato pa sem bolje razmislila in pomislila samo: "Zaupaj mu." Potem sem se namestila in bilo mi je zelo udobno. Prižgala sem luč in začela prebirati vprašanja za sestanek in se pogrezati v občutkih miru. V hipu, ko mi je bilo dovolj toplo, me je voznik vprašal, če lahko izključi gretje. Strinjala sem se.
      Imela sem 30 minut, da še pravočasno prispem na sestanek - toda bil je čas prometne konice. Nekajkrat sem pogledala na uro in nato šoferja. Najine oči so se srečale v ogledalu, nato pa sem brala dalje. Ni se mi zdelo, da bi ga motilo, da nisem govorila - intenzivno sem se pripravljala.
      Nekajkrat sem bila zaskrbljena, da ne bom pravočasno prispela, ampak pomislila sem: "Zaupaj mu." In dobila sem občutek: "Ne skrbi - pravočasno bova prispela." Bil je sijajen voznik, ubiral je nenavadne stranske poti, stran od prometnih ulic. Pri semaforju je dal navodila sosednjemu vozniku in za sekundo sem pomislila: "Ne zamudi zelene!" - in ni je zamudil. Krotila sem pomanjkanje potrpežljivosti v sebi in se sama sebi nasmihala.
      Ko sva se približevala naslovu, kjer živi Tony Benn, sem mislila, da morava zaviti desno, toda zavil je levo in vozil počasi in preverjal hišne številke. Prepričana sem bila, da se bova morala obrniti, ampak mirno je vztrajal in kmalu našel pravo hišo. Opazila sem, da sem se zmotila in se opravičila. Ura je bila 15.55 - ravno prav. Bila sem olajšana in srečna. Rekel je: "Verjetno želite račun?" in mi ga dal - jabolčno zelenega! Zahvalila sem se mu in mu pojasnila, da imam sestanek ob 16h in da sem mu zelo hvaležna, da sva pravočasno prispela. Bil je prijazen in lahkoten. Vprašal je, če želim preveriti, če je to prava hiša, a rekla sem mu, da sem prepričana, da je prava. Ko mi je pomahal v slovo, sem se počutila pomirjena in sem se veselila sestanka.
      Kasneje sem razmišljala o nedavnem pojasnilu Benjamina Crema glede Maitrejevega prihoda: "Videli boste, da bo Maitreja prišel ob pravem času." Od takrat razmišljam o potrebi po zaupanju v pravočasnost dogodkov - še posebej pri tolikšnem številu ljudi, ki so pretreseni zaradi današnje situacije v svetu in hrepenijo, da bi videli Maitrejo.
      Je bil ta popolni voznik taksija Maitreja ali mojster? (Ta dan je bil slučajno tudi moj rojstni dan.)
      Gill Fry, London, Velika Britanija
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil potrjuje, da je bil 'voznik taksija' bil dejansko mojster Jezus.)

Novembra 1997 sem v Francoski Gvajani odhajala v restavracijo in iskala parkirni prostor. Nenadoma se je od nikoder pojavil majhen siv avto in ustavil. V njem sta bila dva mlada moška, stara med 18 in 25 let. Moj prvi vtis o njiju je bil, da izgledata kot dva "lahkoživca" na počitnicah.
      Voznik avtomobila, ki se mi je zdel nadvse predrzen, je obrnil glavo v mojo smer in me pogledal naravnost v oči. Pogleda njegovih oči se ne da opisati. Razen tega je bilo na njem nekaj posebnega, česar nisem videla še nikoli prej: imel je naravno koničasta ušesa kot kapitan Spock v ameriški televizijski nadaljevanki Star Trek. V obraz je bil videti kot škrat. Nato mi je z močnim karibskim naglasom dejal: "Midva se poznava. Nekje sem te že videl!"
      Mislila sem si: vsi moški so si podobni, ko te hočejo ogovoriti. Moram priznati, da res nisem hotela govoriti z njima. Odgovorila sem mu: "O, ne! To ne bo držalo, nikoli se še nisva srečala. V to sem prepričana!" Vztrajal je in rekel, da mi ima povedati nekaj pomembnega. Pomišljala sem, nato pa sem si rekla, zakaj pa ne? Celo prijazno mi je pokazal, kje lahko parkiram. Prav tako sem opazila, da čeprav smo ovirali promet, se ni nihče pritoževal in vozniki so potrpežljivo počakali, da smo sprostili prehod.
      Ko sem parkirala, sem pristopila k njima in ju vprašala: "Katere pomembne stvari sta mi hotela povedati?" Voznik s koničastimi ušesi je rekel: "Kristjanka si, to je povsem jasno!" Odgovorila sem, da na neki način sem. Potem sem razložila, da so moja verska prepričanja dejansko bližje budizmu in da verjamem v inkarnacijo. Povedal mi je, da želi razviti paranormalne sposobnosti, kot na primer branje misli ljudem, telepatsko sporazumevanje in podobno. Povedala sem mu, da mislim, da bo to mogoče v nekaj stoletjih. Drugi mladi mož, oblečen v jeans in z zanimivimi okroglimi modro turkiznimi očali, je rekel: "Oh, škoda, da tega ne bomo dočakali." Zatrdila sem mu: "O, bomo, ko se bomo ponovno inkarnirali." Videti je bilo, kot da ga je ta možnost zares navdušila.
      Sedaj sta se mi zdela kar prijetna in celo ganljiva. Povedala sem jima za transmisijsko meditacijo in da sem ustanovila skupino v Gvajani. Oba sta mi rekla, da ju to zanima. Komaj sem verjela svojim ušesom. Voznik avtomobila mi je začel govoriti o svojem osebnem življenju, še posebej o svojem čustvenem in spolnem življenju. Dala sem mu nekaj nasvetov, mu povedala, da v življenju ni nič slabega, da je potrebno le biti malce moder in paziti na zmernost. Potem mi je povedal o svoji želji po vzdržnosti. Začela sem se smejati. Njegov prijatelj me je resno vprašal: "Ne verjameš mu, kajne?" Odgovorila sem: "Res mu težko verjamem." Tedaj je mladi mož z očali rekel nekaj, kar me je zaradi primernosti izjave zares presenetilo, pa tudi zato, ker sem sama to navajena reči. Rekel je: "Ne verjameš mu, ker ga ne poslušaš s srcem!" Počutila sem se malce neprijetno. Potem smo govorili o nečem drugem.
      Ponovno sem omenila transmisijsko meditacijo in jima dala revijo Share International z mojim naslovom na zadnji strani. Rekla sta, da se mi bosta v zvezi z meditacijo oglasila, vendar ju nisem več videla.
      Bi, prosim, lahko povedali, kdo sta bila mladeniča, ki sem ju srečala?
      Theodora Yeck-Pang, Pariz, Francija.
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da sta bila mladeniča Maitreja in mojster Jezus.)

Mi lahko, prosim, pojasnite, kaj se je zgodilo približno leta 1993 v Sydneyu, New South Wales? Ko sem odhajala na delo v nočno izmeno v Central District Ambulance ob centralni železnici, sem se vozila po ulici Harris v Ultimu. Ko sem se približevala zeleni luči na semaforju, se je avto na nasprotni strani odločil obrniti tik pred mano, in vedela sem, da se ne bom mogla dovolj hitro ustaviti in sem se pripravila na trčenje. Nenadoma pa sem bila mimo križišča, v vzratnem ogledalu pa sem videla avtomobil, s katerim sva se zgrešila, kako je zavijal desno, kar se mi je zdelo popolnoma nemogoče. V tistem trenutku se mi je zdelo, kot da bi me nekaj dvignilo s poti temu avtomobilu. Opazila sem, da si pri sebi ponavljam: "Hvala, Sai Baba. Hvala, Sai Baba."
      Mi lahko, prosim, pojasnite ta dogodek?
      Olivia Mathis, Kipparing, Queensland, Australia.
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je gospo pred trčenjem obvaroval mojster Jezus.)

Moj oče je umrl leta 2000 in na pogrebu se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko so dali krsto v avto, da bi jo peljali v krematorij, in smo vsi čutili globoko žalost in bolečino, sem zagledala dva nenavadna človeka, ki sta 'plesala' po cesti. Oblečena sta bila v rožnata oblačila, bila sta brez čevljev in z zelo nenavadnima pričeskama. To se je zgodilo v majhnem mestu v hribih, kjer običajno ne srečujemo takšnih ljudi. Pomislila sem, da nista bila nikoli na pogrebu, kajti obnašala sta se zelo groteskno. Toda obenem nisem mogla več razmišljati in sem čutila, da je moje srce zares odprto, globoko sem zaupala, da bo vse še dobro. Ali mi lahko poveste, kdo sta bila ta dva človeka?
Alice Eisenberger, Witz, Avstrija
(Mojster Benjamina Crema je potrdil, da sta bila plešoča moška Maitreja in mojster Jezus.)

Spoštovani urednik,
20. marca 2006 popoldne, ko sem se peljal iz Tolmina v Ljubljano, sem pobral štoparja. Bil sem zatopljen v svoje misli in ko je vstopal v avto, ga nisem prav dobro pogledal. A zazdelo se mi je, da je nekdo, ki ga poznam. Na hitro sem ga še enkrat pogledal in ujel njegov pogled; njegove oči so bile sijoče in svetlo modre barve. Odprto se mi je nasmehnil in me še enkrat pozdravil.
      Sprva sva bila v glavnem tiho, nato pa me je vprašal nekaj v zvezi z avtom. Zdel se je zelo lahkoten in kmalu sva govorila o tem in onem. Videti je bil zelo umirjen, udobno je sedel ob meni. Oblečen je bil zelo preprosto, imel je temno rjave lase in brado. Dišal je prijetno po zažganem lesu. Povedal mi je, da živi v majhni vasi v hribih in da je njegovo življenje preprosto in zadovoljno. (Kasneje je dejal, da namerava pogosteje priti v mesto, čeprav mu agresivni, tekmovalni način življenja tam ni všeč.)
      Najin pogovor je postajal vse bolj zanimiv. Dejal je, da sta znanost in tehnologija napredovali do te mere, da bo kmalu možno proizvajati avtomobile, ki bodo skoraj tako hitri kot raketa. Dejal sem, da bi bilo bolje, če bi avtomobilska industrija razvijala avtomobile, ki ne bi toliko onesnaževali zraka. Njegov navdušen odgovor me je presenetil. "Ja, ja, ja!" Takrat sva se začela pogovarjati o problemih današnjega sveta.
      Omenil je vojno v Iraku in dejal, da je absurdno, da ZDA pošiljajo tja svoje otroke v smrt zavoljo nafte. Rekel je, da je glavni interes v tej vojni preprečiti zlom borze. (V tem trenutku mi je srce pričelo hitreje biti, prvič sem pomislil, da bi to lahko bil Maitreja.) Prosil sem ga, naj pojasni to povezavo. Odgovoril je, da ta vojna pomaga ameriški vojni industriji in na ta način ameriški ekonomiji, ki bi se sicer sesula (kar bi se po njegovem mnenju skoraj zgodilo pred vojno).
      Spomnil sem se, kaj sem bral v zvezi z borzo v reviji Share International in dejal, da je borza spremenila svet v globalni kazino. Strinjal se je in dejal, da je ta sistem nepravičen in da je pomanjkanje pravice glavni problem današnjega sveta. Tako mnogo ljudi trdo dela in malo dobi, medtem ko so drugi neverjetno bogati, ne da bi karkoli prispevali skupnosti. Poudaril je, da ta problem lahko rešita le pravičnost in delitev. Dejal je, da se bo borza kmalu zrušila kljub prizadevanjem skupine zelo usposobljenih in inteligentnih ljudi, ki s svojimi triki borzo vzdržujejo.
Povedal mi je, kako se problem nepravičnosti kaže v Sloveniji: "Delavci so po 2. svetovni vojni zgradili tovarne in prispevali k razvoju obstoječih tovarn. Zelo so se žrtvovali. Sedaj pa so se ljudje, ki so dovolj spretni, polastili tovarn z golo špekulacijo. Ljudje, ki so zares trdo delali, nimajo nič."
      Vprašal me je, kaj počnem in povedal sem mu, da sem psihoterapevt. Dejal je, da sam počne nekaj podobnega: "Pogovarjam se z ljudmi in njihova življenja se spreminjajo, ne da bi sploh opazili." Dejal je, da če želim biti srečen, moram dajati, dajati, samo dajati drugim vse, kar imam in česar ne potrebujem. Na ta način lahko življenje teče in bom vedno imel dovolj.
      Vprašal sem ga po njegovi službi in dejal je, da je ekonomist. Vprašal sem ga, če obstaja kakšna alternativa temu, kako ekonomija poteka danes. Nasmehnil se je in z roko pokazal na srce in nato na usta in to večkrat ponovil. Prosil sem ga, da pojasni, kaj misli. "Jaz to imenujem rokonomija." Rekel je, da se to že dogaja v svetu. So skupine ljudi, ki dobrine izmenjujejo med seboj. Nekdo ima take in take sposobnosti in znanje in zna opraviti določene stvari, medtem ko nekdo drug zna nekaj drugega. Neposredno menjajo in delijo, kar znajo. (Neke vrste barter, če dobro razumem.)
      Proti koncu najinega potovanja sem ga vprašal, kako se lahko zgodi sprememba v svetu. Govoril je, da morajo ljudje govoriti o teh stvareh in jih širiti. Širi se od posameznika do posameznika in tako število ljudi raste. Ampak najbolj bistveno je, da ljudje živijo to, kar govorijo. Ni tako pomembno to, kar dosežeš. Kar je pomembneje, je to, kdo si in da si pristen. Potem se stvari lahko zgodijo. Že to je samo po sebi pomembna sila in lahko povzroči spremembo v svetu.
      Ko sva prispela in stopila iz avta, sem ga zadnjič pogledal in pomahal mi je v slovo. Bil sem navdahnjen in večkrat razmišljam o tem srečanju ter o tem, kar sem slišal. Tako se počutim tudi zdaj, ko pišem te vrstice.
      Je bil ta nenavadni moški Maitreja?
      Tomaž F., Ljubljana, Slovenija.
      (Mojster Benjamina Crema je potrdil, da je bil 'štopar' v resnici mojster Jezus.)