Kampanja za pravico do vode
S Tonyjem Clarkom se je pogovarjal Jason Francis

Tony Clarke je direktor inštituta Polaris (Polaris Institute), nevladne organizacije s sedežem v kanadskem Ontariu, ki razvija strategije za pomoč državljanskim gibanjem po svetu, ki se borijo za demokratične družbene spremembe. Dela za raziskovalni in izobraževalni inštitut Mednarodni forum o globalizaciji (International Forum on Globalization), ki nasprotuje ekonomski globalizaciji in je so-dobitnik nagrade Right Livelihood 2005. Je avtor knjige z naslovom Znotraj steklenice: razkrinkanje industrije ustekleničene vode (Inside the Bottle: Exposing the Bottled Water Industry, 2005) in so-avtor knjige Modro zlato: boj za zaustavitev podjetniške kraje svetovnih voda (Blue Gold: The Fight to Stop the Corporate Theft of the World's Water, 2002). Knjigi prikazujeta neusmiljeno podobo današnje vse slabše svetovne oskrbe z vodo, poskuse nadnacionalnih korporacij, da bi 'pravico' do vode spremenile v 'potrebo', ki se prodaja najboljšemu ponudniku in boj, ki ga vodijo skupnosti po vsem svetu, da bi si ponovno pridobile nadzor nad tem virom. Jason Francis je Tonya Clarka intervjuval za Share International.

Share International: Kaj je ekonomska globalizacija?
      Tony Clarke: Ekonomska globalizacija v svojem bistvu pomeni širjenje svobodnih tržnih ekonomij po vsem svetu. S padcem Berlinskega zidu v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bipolarno globalno ekonomijo komunizma in kapitalizma nenadoma zamenjala unipolarna globalna ekonomija, s prevladujočim kapitalizmom. Posledično so se, z naglim naraščanjem števila nadnacionalnih korporacij, po vsem svetu odprli trgi. Eno 'zadnjih pregrad' tej širitvi predstavlja javni sektor, kjer vlade ohranjajo nadzor nad velikimi zneski kapitala, ki se uporabljajo v korist domačega prebivalstva. Kar zadeva profitne nadnacionalne korporacije, te s svojimi metodami ciljajo na javni sektor, kot na nove potencialne trge in razvijajo strategije za korporativni prevzem teh trgov. Javni sektor v največji meri obstaja zato, da bi ohranil in zaščitil tisto, čemur pravimo 'skupno dobro', ali z drugimi besedami, tiste neprofitne prostore našega skupnega življenja, ki ne bi smel biti predmeti ponudbe in povpraševanja na trgu. V te prostore spadajo zrak, ki ga dihamo; voda, ki jo pijemo; semena iz katerih zrastejo hranljive in druge rastline ter genetski gradniki življenja samega. V mnogih državah in kulturah v te prostore spadajo tudi zdravstveno varstvo, izobraževanje, transport in mnoge druge javne storitve. V imenu ekonomske globalizacije so nadnacionalne korporacije, ki jim pomagajo in jih podpirajo njihove vlade, aktivno vpletene v privatizacijo teh javnih prostorov in storitev, spreminjajo skupno dobro v tržno, kar dobesedno pomeni, da se vse 'nameni za prodajo'.

Negativni vpliv privatizacije
SI: Kakšen vpliv ima globalizacija na skupnosti in na okolje po svetu?
      TC: Obstajajo različne oblike privatizacije. Prvič, poznamo privatni lastniški model, pri katerem vlade javno premoženje v celoti prodajo profitnim podjetjem, kot je na primer oskrba z vodo ali druge javne storitve. Drugi način je privatni koncesijski model, pri katerem vlade korporacijam za določen čas (običajno za 25, 50 ali 100 let) podelijo nadzor nad dobavo vode in drugimi storitvami. Tretji je privatni pogodbeni model, pri katerem vlade privatnim podjetjem s pogodbami oddajo določen del javnih storitev, kot je zaračunavanje in pobiranje plačil, medtem ko same ohranijo nadzor nad preostalimi aktivnostmi. Najpogosteje se uporablja drugi, koncesijski model, ki se običajno razvije prek 'javno-privatnega partnerstva'. S pomočjo tega procesa se 'javne dobrine in storitve', kot jih dojemajo državljani, spremenijo v 'privatne dobrine in storitve'. Mehanizem za razdelitev postane trg, ki pa seveda odloča na podlagi zmožnosti plačevanja: tisti, ki lahko plača storitev, mu je storitev omogočena, tisti pa, ki ne zmore, ostane brez nje. Ko na primer oskrbo z vodo prevzame profitno podjetje, cena vode vedno naraste, da bi delničarjem zagotovili dobiček. Še več, ponavadi se namestijo števci za vodo, kar na revnejše skupnosti deluje uničujoče. V revnejših predelih Johannesburga so na primer milijonom prekinili dobavo vode, ker niso zmogli plačevati višjih cen vode. Podobno se je pripetilo v Detroitu, kjer se je 40.000 ljudi nenadoma soočilo z odklopom vode. Privatizacija javnih storitev, kakršna je oskrba z vodo, dejansko predstavlja prenos moči od lokalnih vlad v roke profitnih korporacij, ki so pogosto v tuji lasti in pod tujim nadzorom. Privatizacija prav tako še ne pomeni avtomatsko boljše zaščite okolja. Največje korporacije za oskrbo z vodo so znane po slabem ravnanju z okoljem, predvsem zato, ker so izboljšave pri ravnanju z odplakami, pri odvozu in deponiji odpadkov najmanj dobičkonosni deli njihovih dejavnosti. Hkrati pa obstajajo primeri, ko se podjetja za oskrbo z vodo celo pritožujejo, saj višje cene vode povzročijo zmanjšano porabo vode, kar pa zanje pomeni nižje prihodke in dobičke.

SI: Kakšen vpliv ima industrija ustekleničene vode?
      TC: V mnogih pogledih je ustekleničenje vode skrajna oblika privatizacije oskrbe z vodo. Je skrajni primer komercializacije vode in njene preobrazbe v tržno blago v sodobni družbi. Voda je vzeta bodisi iz podeželskih izvirov bodisi iz lokalnih vodovodnih omrežij, z njo se polnijo (predvsem plastične) steklenice in se porabnikom pogosto prodaja tisočkrat dražje, kot če bi enako količino vode dobili iz lokalnega vodovodnega omrežja. Pred petnajst do dvajsetimi leti si je večina ljudi dnevno količino vode pridobila iz mestnih vodovodnih omrežij. Danes petina prebivalstva ZDA dnevno količino pitne vode dobi izključno iz ustekleničene vode. To je opazen premik v potrošniških navadah, kar je posledica množičnih marketinških kampanj, ki poudarjajo 'superiornost' ustekleničene vode pred tisto iz vodovoda. Seveda ne obstaja nobena realna osnova za takšno trditev, čeprav vedno večji delež prebivalstva temu verjame. Bolj, ko so ljudje vajeni kupovati ustekleničeno vodo, za katero plačujejo več, da bi zadovoljili svoje dnevne potrebe po vodi, lažje sprejmejo argumente, da mora biti njihov vodni sistem privatiziran.

Bolivijski primer
SI: Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ponujata kredite državam, ki so  pogosto pogojeni s  privatizacijo državnih javnih storitev. Ali lahko predstavite nekaj primerov teh kreditnih pogojev in posledice s katerimi se morajo vlade soočiti, če se jim uprejo?
      TC: Klasičen primer je Bolivija, ki ji je Svetovna banka leta 1999 postavila pogoje za podaljšanje kredita, s katerimi je zahtevala privatizacijo javnega sistema za oskrbo z vodo v mestih kot je Cochabamba. Sistem oskrbe z vode v Cochabambi je bil potem res prodan podružnici ameriškega projektantskega in gradbenega podjetja Bechtel, ki je takoj dvignilo lokalne cene vode, da bi zadovoljilo svoje delničarje. Lokalno prebivalstvo so obremenili celo za zbiranje deževnice! Potem, ko so se prebivalci Cochabambe spomladi leta 2000 uprli, so uslužbenci podjetja Bechtel navsezadnje pospravili svoje kovčke in odleteli iz države, vodno omrežje pa je bilo vrnjeno lokalni skupnosti. Toda ne za dolgo. Kmalu potem je Bechtel izkoristil priložnost, ki jo je ponujal sporazum o naložbah med Nizozemsko in Bolivijo ter zaradi izgube bodočih prihodkov in dobičkov tožil bolivijsko vlado za 25 milijonov dolarjev. Bechtel je lahko vložil tožbo na podlagi bilateralnega sporazuma o naložbah prek ene od svojih dveh podružnic na Nizozemskem. Dejstvo je, da lahko ameriški podjetniški gigant, kakršen je Bechtel, uporabi bilateralni sporazum o naložbah, ki vključuje drugo državo, da zahteva večmilijonsko odškodnino od najrevnejše latinskoameriške države. Še več, če bodo pogajanja, ki vključujejo storitve oskrbe z vodo, v Svetovni trgovinski organizaciji v dogovorjenem času uspešno končana, potem se bo lahko ameriška vlada znašla v poziciji, da od bolivijske vlade zahteva ponovno privatizacijo vodnih storitev v mestih kot je Cochabamba ali pa se bo država soočila z možnostjo ekonomskimi sankcij.

Predlogi za akcijo
SI: Kaj lahko naredijo vlade, da bi vodo prepoznali kot pravico za vse ljudi, da bi spodbujali zaščito virov in prisilili korporacije k zavezanosti za trajnostne vrednote?
      TC: Vlade morajo najprej narediti red v svoji hiši. V vseh državah morajo vlade v svoje ustave zapisati in zakonsko urediti pravico vseh ljudi do čiste pitne vode. Zakonodaja in javna politika morata delovati v smeri krepitve javne službe za oskrbo z vodo in industrijo ustekleničene vode podrediti demokratičnemu nadzoru, s čimer bi zagotovili pravično distribucijo vode za vse. Da bi to storili, morajo vlade zaščiti in upravljati svoje podtalne vire in tudi površinske vode kot so jezera, reke in potoki. Ti ukrepi morajo vključevati tudi celovit in kritičen pregled predpisov v zvezi z vodo, ki se uporablja za kmetijske in industrijske namene. Na mednarodni fronti obstaja potreba po konvenciji Združenih narodov za uveljavitev vode kot človekove pravice in skrbi za okolje, za katero bodo jamčile vlade, za dobro zdajšnjih in bodočih generacij tega planeta. Takšna konvencija potrebuje podporo mehanizmov, s katerimi bi nadeli uzde nadnacionalnim korporacijam. Poleg tega je potrebno usklajeno ravnanje, da bi odvzeli moč in mehanizme, ki jih uporabljata Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija, s katerimi prisiljujeta vlade, da privatizirajo svoje službe za oskrbo z vodo. Namesto tega, bi morali ti dve globalni finančni in trgovinski instituciji okrepiti sposobnosti vlad, da preskrbijo dobro javno omrežje za oskrbo z vodo.

Gibanje za pravico do vode
SI: Mnogi ljudje ne sprejemajo kraje svojih vodnih zalog kar tako. Kaj skupnosti lahko naredijo, da ponovno pridobijo nadzor nad svojimi vodnimi viri in razvijejo povezano globalno gibanje?
      TC: Prav imate! Po vsem svetu se naglo razvija globalno civilno gibanje za pravico do vode, ki ne sprejema takšne kraje vodnih virov in svojih pravic. Navsezadnje govorimo o esenci življenja samega na tem planetu. Brez vode ni življenja - ne rastlin, ne živali in ne ljudi. 60 do 76 odstotkov naših teles sestavlja voda. V revnih predelih Johannesburga se ljudje upirajo vodnim podjetjem in njihovim prekinitvam dobave vode s ponovnim priklopom vodovodnih cevi, brez števcev porabe. V Urugvaju aktivisti lokalnih skupnosti in delavci organizirajo plebiscit, s katerim bi v svoji ustavi kot svetinjo zaščitili univerzalno pravico do vode, ki bi postala javna skrb. V različnih mestih po svetu, od Džakarte do Buenos Airesa, od Manile do Johannesburga, profitna podjetja za oskrbo z vodo, kot je Suez, postajajo glavne tarče odpora lokalnih skupnosti. V Indiji vaščani organizirajo srečanja, pohode in demonstracije v več kot 60 mestih in krajih ter protestirajo proti kraji vode podjetij CocaCola in Pepsi. To gibanje za pravico do vode se izoblikuje z uporom samim. Gibanje prav tako deluje skupaj z drugimi javnimi alternativami, ki zagovarjajo pravice ljudi. Namesto promoviranja privatizacije javne oskrbe z vodo prek 'javno-privatnih partnertstev', to gibanje zagovarja obnovo javnih vodnih sistemov s pomočjo novih oblik 'javnih skupnostnih partnerstev'. Velik del takšnih vodilnih pobud prihaja s strani državljanov in skupin, ki delujejo v lokalnih skupnostih nerazvitih držav globalnega juga.
      Več informacij: www.polarisinstitute.org in www.canadians.org.

Jason Francis je sodelavec Share International iz Oaklanda v Kaliforniji, ZDA.

"Privatizacija vode je - časovna bomba.
Komercializacija je destruktivnejša od vsake atomske bombe."
(Maitreja, Share International, november 1989)

"Elementov narave nikoli ne bi smeli privatizirati ...
Dobičku ne morete dati prednosti pred življenjem."
(Maitreja, SI, maj 1989)