Loading

 Domača stran >> Arhiv >> Učitelji >> Jezus in njegov čas

Jezus in njegov čas
Bette Stockbauer

Malokateri predmet preučevanja v svetu je tako poln nerazumljivosti, kot sta življenje in nauk Jezusa Kristusa. Čeprav so v zahodni civilizaciji prav Jezusa najbolj preučevali, se učenjaki še vedno mučijo z vprašanji o praktično vsakem pogledu njegovega življenja. Vsaka nova knjiga ga prikazuje v drugačni luči. Nekateri ga vidijo kot boga, drugi kot človeka, nekateri ga slikajo kot političnega revolucionarja, nekateri kot skromnega in dobrodelnega učitelja, drugi spet trdijo, da je bil zgolj mit, in se sprašujejo o njegovem fizičnem obstoju.
      Namen tega članka je pogledati v njegov čas in raziskati izzive, s katerimi se je soočal kot visoko razvit človek, ki je živel v svetu na robu obsežne in bučne spremembe. Njegov čas je bil eden najbolj krvavih in v njegovi dobi je bilo največ pohlepa v zapisani zgodovini. Njegovo lastno judovsko ljudstvo je bilo razdrobljena skupnost. Kot moški z veliko močjo in karizmo je postal žariščna točka za oboje: za besno sovraštvo in močno ljubezen.
      V nasprotju z najvišjim božanstvom, s katerim so ga okronale krščanske cerkve, bo ta članek poudaril njegovo človeškost, ker kot posvečenec tretje stopnje, ki se približuje četrtemu posvečenju samoodpovedi, še ni bil povsem osvobojen zemeljskih nasprotij. Izjave Maitreje, mojstra Djwhala Khula (D. K.) in nekatere svetopisemske legende bodo osvetlile ovire na njegovi poti, ko se je približeval četrtemu posvečenju.

Skušnjave v puščavi
Maitreja pravi o Jezusu: "... Skušnjave uma, duha in telesa silijo ego, da stori nekaj, kar je v nasprotju z voljo višjega jaza..., in Jezus je šel prek teh stopenj." (SI, okt. '88)
      V Lukovem evangeliju najdemo obširno pripoved o Jezusovih skušnjavah. Preberemo lahko, da je po svojem krstu odšel v puščavo, kjer se je postil in molil. V popolni term judovske puščave se mu je prikazal hudič, ki ga je skušal na tri načine. Najprej mu je ponudil hrano, da bi prekinil svoj 40-dnevni post. Potem ga je skušal s posvetnim bogastvom in močjo. Nazadnje ga je vzel s seboj v Jeruzalem in ga postavil na vrh templja, rekoč, naj se vrže v globino in pokaže svoje duhovne moči, da jih vsi vidijo, in naj pokliče Božje angele, da ga znova oživijo. Navkljub dolgemu postu in vztrajnem stradanju se je Jezus uprl vsaki skušnjavi. Na koncu beremo: "Ko je hudič poskusil z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega." (Lk 4:13)
      Kakšen je pomen te zgodbe v zvezi s posvetnim poslanstvom Jezusa Kristusa? Ali je popolnoma simbolična ali pa je resnično znamenje stvari, ki pridejo, napoved težav, ki so pred njim pri dokončanju njegovega poslanstva. Če jo pogledamo kot to zadnje, vidimo, zakaj se je hudič umaknil le za nekaj časa, kajti skušnjave, kot jih je doživel v puščavi, so ga zasledovale celo življenje.
      S to mislijo poglejmo njegov čas in s čim se je Jezus kot človek iz mesa in krvi, kot starejši brat na poti življenja soočal.

Vpliv helenizma
Filozofske ideje, ki so postavile temelje dobe Rib, so nastale 500 let pr. n. št. v zlatih časih stare Grčije. Tedaj so njeni veliki filozofi - Pitagora, Sokrat, Platon, Aristotel, Izokrat - učili o enakosti, svetovni federaciji in bratstvu ljudi. V Grčiji so razvijali umetnost, arhitekturo, znanost in filozofijo: tam je živela lagodna družba liberalnega pogleda, z okusom za prefinjeno življenje in občudovanjem drznih, junaških dejanj. Ta vpliv, imenovan helenizem, se je v stoletjih pred Kristusom na široko razširil po vsem Sredozemlju.
      Toda čez čas se je grška ljubezen do uglajenosti izpridila v grobo poželenje po razkošnem življenju, njeni liberalni pogledi pa so se izpridili v čisto razuzdanost. Atletske igre, ki so jih kasneje povzeli Rimljani, so se razvile v gladiatorske borbe, ki so brez koristi zahtevale življenja mnogih sužnjev in krščanskih mučencev.
      V nekaterih družbah je bil grški vpliv dobrodošel, toda v drugih je veljal za ostudnega in svetoskrunskega. Vseeno pa sta skupni jezik in kultura, ki ga je prinesel ta vpliv, delovala kot povezovalni člen v vsem Sredozemlju. To je močno olajšalo širitev tako Rimskega cesarstva kot kasneje krščanstva.

Rimsko cesarstvo
V prvem stoletju n. št. je bilo Rimsko cesarstvo na vrhuncu svoje politične moči. Razprostiralo se je na površini, večji kot polovica ozemlja ZDA, in imelo je 50 - 60 milijonov prebivalcev, petino svetovnega prebivalstva. Geografske meje so se raztezale od severne Anglije do bregov Evfrata in od reke Donave do celotne severne obale Afrike. To je bil zgodnji primer federacije, ki je pokazal, da lahko veliko prebivalstvo z notranjo raznolikostjo kultur istočasno biva pod eno vlado. Kot en sam politični sistem se je obdržalo šest stoletij (200 pr. n. št. - 400 n. št.) in spoštljivo vodi kot eden največjih političnih dosežkov v zgodovini.
      Vendar pa je bil to dosežek, pridobljen za veliko in krvavo ceno podjarmljenih narodov. Rimske osvajalne vojne so znamenite po svoji vztrajnosti in se niso končale, dokler se ni vsaka dežela, ki je obkrožala Sredozemlje, znašla pod oblastjo Rima.
      Sam Rim je imel milijon prebivalcev, in čeprav ni imel industrije niti opore v trgovini, je bilo najbogatejše mesto cesarstva, ker se je v njegovih zakladnicah nenehno nabiralo zajetno bogastvo - vojni pleni iz podjarmljenih dežel. V svoje province so pripeljali na tisoče sužnjev kot še dodatni vojni plen. Leta 100 n. št. je imela Italija 2-3 milijone sužnjev, kar je pomenilo 35-40 odstotkov prebivalstva.
      Zaradi stalnega dotoka bogastva in ker je bil Rim politični center cesarstva, je nepretrgoma privabljal tok častihlepnih podjetnikov. Ključ do bogastva je ležal v politiki in zgodbe o izpadih vladajočega razreda so skoraj tako grozovite kot zgodbe o rimskih vojnah. Politika je imela svojo ceno, vendar je bilo na političnem prizorišču polno vsesplošnega tekmovanja, človeško življenje pa je imelo le majhno vrednost. Rimska zgodovina je posuta z ducati atentatov. Ljudska podpora kateremu koli vladarju je bila tako minljiva kot vsi ostali užitki rimskega življenja.
      Seksualno svobodo, prostitucijo in homoseksualnost so sprejemali skoraj kot samoumevne. Ločitev je bilo preprosto doseči; nezaželene otroke so izpostavili naravi in jih pustili umreti. Sčasoma se je družinsko življenje tako spridilo, da je število prebivalstva samo od sebe začelo upadati.
      Kmečko prebivalstvo je bilo v tej igri moči in bogastva poraženec. V provincah so bila majhna posestva združena v veliko deželno posest pod upravo bogatih Rimljanov. Na tisoče kmetov je bilo razlaščenih, zamenjali pa so jih sužnji. Ti brezdomni kmetje so postali pregnano prebivalstvo. Mnogi od njih so se zgrnili v Rim, kjer so živeli nezadovoljni in brez dela v slabih razmerah ob državni podpori z žitom.
      Ko so se osvajalne vojne končale, je Rim stalno povečeval davke, da bi obdržal prejšnjo raven življenjskega standarda. Še posebej so bili prizadeti nižji sloji. Kako zelo so morali biti zagrenjeni, ko so vedeli za imenitna orjaška arhitekturna dela, za razsipno zapravljanje voditeljev in draga gladiatorska tekmovanja, s katerimi so tako brezbrižno zapravljali njihov težko prigarani zaslužek.
      Rimska religija je poznala več bogov. Najbolj čaščena sta bila Jupiter in Mars, bogova vojne. Da bi si pridobili naklonjenost bogov ali preprečili katastrofo, so jim žrtvovali. Pogosto je bil poudarek na gmotni in osebni koristi. Taka religija je iskrenim iskalcem duhovne resnice ali nižjim slojem, ki si pogosto niso mogli zagotoviti niti najnujnejšega za preživetje, nudila bore malo. Mnogo častilcev so privabljale druge religije, ki jih je bilo moč najti v prostrani rimski državi.
      Čaščenje Mitre, ki je prišlo iz Perzije in Indije, je učilo nauk o bogu - Soncu, bogu luči in pravičnosti. Verovanje v Izido, ki je prišlo iz Egipta, pa poudarja modrost in znanje. Mistične grške religije so ponujale iniciacijske obrede očiščenja. Vse to je bilo uperjeno proti rimskemu poudarjanju posvetnih in materialnih pridobitev in je ponujalo obljubo o rešitvi in upanje v nesmrtnost.

Kozmično zlo v rimskih časih
Mojster D. K. govori o prihodu kozmičnega zla na naš planet in ga opisuje kot tisto, kar ni prirojeno planetu in ki je zaradi skrajne dekadence časa lahko vstopilo v svet v času Rima (The Rays & The Initiations, str. 752). To je bila popolna oživitev starodavnega zla iz Atlantide, katerega glavni greh je bila kraja, ki je bila splošno razširjena. D. K. pravi: "Višek razkošja je bil dosežen v Atlantidi, o kateri z vso našo bahavo civilizacijo ne vemo ničesar in česa podobnega nismo dosegli." Prav tako tudi v Rimu: " Življenje je postalo pokvarjeno z moralno izprijenostjo čiste sebičnosti in izviri življenja samega so postali onečaščeni. Človek je tedaj živel in dihal z namenom, da bi imel kar največje razkošje, obilje stvari in materialnih dobrin. Dušili so se v poželenju in preganjale so jih sanje o večnem življenju ter o pridobivanju vse več tistega, kar so si želeli." (Esoteric Healing, str. 232)
      Mojster D. K. nadalje pojasnjuje: "Vhod v tisto, kar bi lahko imeli za 'kozmično zlo', se je prvič odprl v dekadentnih časih Rimskega cesarstva (kar je bil eden od razlogov da se je Kristus odločil, da se pojavi v tistem času), širše se je odprl pod nemoralno vladavino francoskih kraljev ter v današnjih dneh, ko so ga še širše odprli hudobni ljudje v vsaki državi." (The Rays & The Initiations, str. 753)

Judovstvo v Palestini
Eno od fizično najbolj izstopajočih dejstev o Jezusovem življenju, ki ga spregleda veliko kristjanov, je, da je bil Jezus Jud. Bil je dolgo in slavno povezan z judovsko raso. V Stari zavezi so omenjena njegova pretekla življenja - kot Jozue, Nunov sin, naslednika Mojzesa; kot Jozua v Ezdrovi knjigi in ponovno kot Jozua v Zaharijevi knjigi (Initiation, Human and Solar, str. 56).
      V času, ko je živel kot Jezus, je bila večina njegovih privržencev Judov in zgodnja krščanska cerkev je bila preprosto še ena veja judovstva. Njeni člani so se morali podvreči judovskemu zakonu prehranjevanja in obrezovanja, preden so se ji lahko pridružili. Pomembno je, da razumemo kulturno ozadje tega obdobja judovstva, ker nam daje vzorec za razumevanje mnogih Jezusovih izjav in dejanj.
      Ko se je Jezus rodil, je bilo judovstvo na razpotju. Judje so bili razcepljeni v različne rivalske skupine, mnoge od njih so bile v hudih sporih. Bolj liberalni Judje so se navzeli helenističnih vplivov, ortodoksnim pa se je to zdelo odvratno. Pohlep po bogastvu in moči, ki ju je prinesel vpliv Rimljanov, je pronical v zgornje plasti judovske družbe, katerih aristokratski člani so se imenovali saduceji. Ti so živeli v blišču ob vsesplošni revščini kmečkih slojev.
      Celo visoki duhovniki, ki so v templju opravljali žrtvovanja, so postali popolnoma podkupljivi, orodje v rokah katerega koli že političnega režima na oblasti. Za ortodoksne Jude, ki so verjeli v zaporedje nasledstva in v duhovništvo, ki ni podvrženo zunanji korupciji, je bila to huda žalitev. Skupine, kot so bili eseni, so se skorajda popolnoma ločile od glavnega toka judovstva in vzpostavile svoje lastne kolonije in rituale, čeprav so se še vedno držali Mojzesove postave.
      Velik prispevek judovstva svetovni miselnosti je najprej njegov monoteizem, njegova popolna predanost bogu, ki je bil poznan kot Jahve, kot drugo pa njegov zakonik, ki je trdna podlaga veri. Farizeji in pismouki so bili skupine, ki so preučevale in tolmačile Mojzesovo postavo. Imeli so velik vpliv na področju religije in so bili pogosto poznani po svoji veliki svetosti.
      Vendar so, kot pravi Helena Blavatska, do Jezusovega časa pravo moralo nadomestili prazni zunanji rituali in tiste, ki so ohranjali prave ezoterične nauke judovske vere, so farizeji preganjali. Pravi konflikt teh ljudi z Jezusom je bil v tem, da je bil on pripravljen razkriti skrito tradicijo masam ljudi in vzpostaviti religijo, ki bo temeljila na poznavanju svetih zakonov bitja. (Isis Unveiled, str 561)

Izvoljeno ljudstvo
Ker je bil odnos Judov z Jahvejem tako oseben in svet, so razvili idejo o sebi kot izvoljenem ljudstvu, ki ga je izbral sam bog kot svoje ljubljence in ki mu je usojeno, da bo končno vladalo njegovemu kraljestvu, celotnemu človeštvu. Mnogo stoletij so njihovi preroki govorili o prihodu tega mesijanskega kraljestva in opozarjali ljudi, naj se kesajo in se pripravijo.
      Tolmačenja prerokb Enoha, ki je bil mistični patriarh neznanega porekla, so pripeljale do razširjenega prepričanja, da svet vstopa v svoje zadnje tisočletno obdobje zgodovine, ki šteje skupno 4900 let. Datum, s katerim naj bi se začelo zadnje tisočletje, je bil leto 41 pr. n. št. in to zadnje obdobje naj bi napovedala velika vojna med narodi. Mesijanski kralj, ki ga je poslal sam Jahve, naj bi vodil Jude, ki bi slavili zmago nad svojimi sovražniki. Novi Izrael naj bi se razširil po svetu in judovsko kraljestvo naj bi postalo največja država vseh časov. Ta ideja, ki je bila prisotna v času Palestine, osvetljuje medsebojne odnose Judov, Rimljanov in zgodnjih kristjanov.
      Ko je Judeja leta 63 pr. n. št. prišla pod oblast Rimljanov, je za judovstvo to pomenilo nenehno stanje vznemirjenosti. Oblikovale so se nove, politično motivirane skupine. Fanatični privrženci, ki so bili pošteni, karizmatični in pogosto bojeviti, so ogorčeno nasprotovali Rimu in vsem Judom, ki so se jim prilizovali. Šikari (možje z bodali) so bili celo še bolj radikalni. S skritim orožjem so se pomešali med množico in pobili izdajalce, ki so bili na strani Rimljanov.
      Iz vrst teh radikalnih skupin je izhajala vrsta voditeljev, izmed katerih so mnogi trdili, da so dolgo pričakovani Mesija. Zbirajoč privržence, so agitirali v mestih ali skrito delovali v predelih puščave, kjer so izvajali gverilske akcije na mimoidoče čete cesarske vojske. Rimljani so skrbno opazovali te politične upornike in postajali vse bolj oprezni glede vseh takšnih dejavnosti na judovskem ozemlju.
      V luči tega položaja je očitno, zakaj je Jezus v svojem času naredil tako majhen zgodovinski učinek. Verjetno so nanj gledali le kot na političnega agitatorja. Rimljani so že pred njim križali ali pobili tisoče takšnih upornikov. Preden so se leta 135 n. št. končali zadnji judovski protesti, je bilo ubitih že več kot milijon Judov. Jezus je bil samo še eden izmed njih.

Tempelj
Jeruzalemski tempelj je bil središče devocijskega čaščenja za milijone Judov in je veljal za prebivališče Jahveja, živega boga. Na njegovih oltarjih je več kot 700 duhovnikov vsak dan opravljalo žrtvene daritve. Prazniki, ki so potekali vsako leto, so privabljali Jude iz mnogih dežel.
      Vendar je tempelj kot institucija zašel daleč stran od svojih duhovnih namenov, kajti ni bil le hiša čaščenja, ampak je postal tudi dejanska banka. Z močno razširjenim sistemom spreobračanja so zbirali darove od novih spreobrnjencev. Vsem Judom je bil odmerjen tempeljski davek. Žrtvene daritve, ki so jih predpisovali duhovniki, so vsebovale nakup živali in plačilo za zamenjavo valut. Tako so bili nižji razredi, ki so že tako morali plačevati prevelike davke rimskim oblastnikom, še bolj obremenjeni.
      Ves ta denar je bil nato ponovno vložen ali pa so ga dajali na posodo. Ker so bile obrestne mere v rimskih časih visoke, včasih so znašale 50 odstotkov, je stalen dotok prihodkov dnevno večal bogastvo tempeljske zakladnice. Tempeljsko naselje je obsegalo na ducate stranskih poslopij in upravnih pisarn. Osebje templja je štelo 20.000 ljudi, rimska garnizija 600 vojakov je čuvala vhodna vrata, tempeljska policija pa notranjost.

Jeruzalem, mesto miru, mesto bolečine
Ko se je Jezus "... trdno odločil kreniti proti Jeruzalemu" (Lk, 9:51), je mesto, v katerega je vstopil, tlelo od religioznih in političnih napetosti. Tukaj vidimo, kako se odigravajo dvojnosti v njegovem življenju - vstopil je kot kralj in bil usmrčen kot najnižji kriminalec. Na vseh koncih je nedvomno lahko videl znamenja revščine ljudi in njihovo veliko hrepenenje po svobodi, po prihodu Božjega kraljestva.
      Prav tako je vedel, da ima tu, v središču moči, nadzor srčika njegove opozicije. Sveto pismo pravi, da je vnaprej vedel, da ga čaka smrt.
      Na splošno velja prepričanje, da je bil njegov napad na menjalce denarja v jeruzalemskem templju dejanje, ki je izkristaliziralo nasprotovanje njegovemu delu. Gledano v očeh politične realnosti tempeljskega življenja, je bilo to dejanje čistega poguma, naperjeno proti instituciji, ki je simbolizirala višek tako rimske kot tudi judovske dekadence. Rečeno nam je bilo, da je odpor proti Jezusu vodil Kajfa, visoki duhovnik jeruzalemskega templja, njega pa je izbral rimski guverner. Kajfa bi nasprotoval kateremu koli judovskemu gorečnežu, ki bi izzival rimsko oblast, da bi si zagotovil še nadaljnje pokroviteljstvo. Jezusov napad je bil glede na veliko število njegovih privržencev videti nevaren in uporniški. Ni moglo biti drugače, kot da je prinesel resne povračilne udarce.
      Mnogo je bilo možnosti, ki bi si jih bil Jezus lahko izbral v Jeruzalemu. Lahko bi bil uporabil svoje moči in vodil ljudi v vstajo in tako šel po poti mnogih drugih religioznih voditeljev. Lahko bi se pogajal z Rimljani in začasno postal imetnik bogastva in bil deležen slave. Ali pa bi se preprosto vrnil v Galilejo in živel dalje svoje življenje kot miren judovski rabin.
      Izbral pa je pot, ki je zmedla skoraj vsakogar. Njegova dejanja v templju niso ujezila le tempeljske duhovščine in Rimljanov, ampak so odtujila tudi mnoge njegove privržence. Bolj ortodoksni med njimi so bili morda šokirani zaradi njegovega napada, fanatični privrženci pa zaradi tega, ker ga ni izpeljal še bolj radikalno.
      Ko so ga aretirali, je njegova ponižna uklonitev morda zmedla apostole. Blavatska piše, da je imel precejšnje magične moči in je o njihovi uporabi podučil apostole. (Isis Unveiled II, str. 148). Vedeli so, da bi lahko preprosto pobegnil svojim zavojevalcem in da je tako že storil v mnogih drugih primerih. Dejstvo, da tega ni storil, je bila morda ena njegovih največjih preizkušenj, popolna odpoved posvetnemu življenju.

Jezusova pot samoodpovedi
Pot, ki vodi na križ četrtega posvečenja odpovedi, je zaznamovana s konfliktom. Pred četrtim posvečenjem na vseh koncih naleti na neskladje, dvojnost in protislovje. Prava smer leži nekje vmes, v pristopu, ki izraža novo in popolnoma drugačno kvaliteto. Samo z dobro razvitim razločevanjem lahko najde ustrezno pot. Jezus je razreševal dvojnosti, s katerimi se je soočal, z odpuščanjem in zavedanjem enosti vseh bitij.
      Maitreja nam pravi: "Izkušnje, ki jih je Gospod dal Jezusu, so danes dane določenim učencem. Toda v primeru Jezusa se je njegov um popolnoma polastil teh izkušenj. Um je poskušal uporabiti te duhovne moči za dosego določenih ciljev... Jezus je začel pridigati. Skrbela so ga neskladja med bogatimi in revnimi..." in postal je "navezan na to, kar je hotel doseči (enakost ... pravičnost)."
      Zato "... je bil njegov nauk relativen (ker je bil poln nasprotij)." Maitreja pravi, da "v očeh Gospoda ni nihče bogat ali reven". Jezus bi v svojem času moral učiti "Ne bodite navezani na bogastvo ali revščino", "Ko poskušate pridigati, ne ustvarite ničesar drugega kot omejitve." Pravo učenje je "Jaz sem z vami, če ste pošteni, odkriti, nenavezani." (SI, sep. '88)
      V teh izjavah vidimo nekatere izzive, s katerimi se je soočal Jezus: preizkušnjo modre uporabe duhovnih moči, ki so sorodne tretji skušnjavi v puščavi. Pravijo nam, da je bil podvržen vplivom okrog sebe in da so ga začasno lahko zavedla lastna čustva in cilji. Bil je omejen kot vsako bitje v fizični inkarnaciji, od najmanjše molekule do samega Logosa.
      Na stopnji, na kateri smo, ne moremo upati, da bi lahko razumeli razsežnosti izzivov, s katerimi se je soočal. Najbolj zgovoren dokaz, ki ga imamo, je njegov izbruh v vrtu Getsemani. Agonija, ki jo je tam doživel, priča o strašnem pomenu odločitev, ki jih je sprejel, ko si je podredil svoja lastna nižja hotenja in se vdal višji, monadini volji, ki jo je vedno imenoval Moj oče v nebesih.

"Oče, odpusti jim..."
Maitreja pravi, da je Jezus dvomil do svojih zadnjih ur, toda ko je rekel: " 'Moj Gospod, moj Gospod, zakaj si me zapustil?', je dobil vizijo. Razumel je, da um ne bi smel iskati duhovnih moči. Ko je bil Jezus na križu, sem bil ob strani obeh, križanega in tistega, ki je križal ... Ko je Jezus to videl, je rekel: 'Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.' Na ta način je spoznal z umom, duhom in telesom, da sta relativno in absolutno dve strani Luči. Spoznal je, da je vsa bitja ustvaril bog in da se vsi odzivamo na zakone narave. Nato je prevladala tišina. Bil je zadovoljen." (SI, sep. '88)
      Gotovo je, da je v svojem poslanstvu uspel. Na Zemlji je zasidral določene energije ljubezni in volje, ki so odprle vrata ogromnim možnostim za človekove dosežke. Zapustil je tudi dediščino vsem, ki bi mu sledili - njegovo življenje in delo je obljuba, da tudi mi, čeprav se opotekamo in padamo, lahko končno dosežemo najvišjega izmed ciljev. Lahko gojimo aspiracijo z njegovimi močmi, premagamo smrt in najdemo vstajenje.
      Morda je to natančno tisto, kar nam je hotel dati: pravo luč, s katero je osvetlil pot. "Resnično, resnično vam povem: kdor veruje vame, bo dela, ki jih opravljam, opravljal tudi sam in še večja kot ta bo opravljal, ker grem k Očetu." (Jn, 14:12) Tu leži naše upanje, naša prihodnost in možnost resnične enosti z bogom.
200 let Luči
      Mojster D. K. pravi da je prvi dve stoletji krščanskega obdobja zaznamovala goreča dejavnost, ki je spodbudila mnoge duše k intenzivnejšemu prizadevanju za višji duhovni izraz. (Treatise on Cosmic Fire, str. 1079). V vseh takšnih časih se rodijo visoko razviti posamezniki, da bi pospešili evolucijski impulz.
      To se je zgodilo v Jezusovih dneh. Če začnemo z apostoli, lahko zasledujemo 200-letno linijo učiteljev, ki so v bolj ali manj čisti obliki oznanjali njegove ideje. Predanost temu edinstvenemu cilju in pogum pri soočenju z opozicijo sta bila zagotovilo, da se je nit njegovih naukov ohranila za svet prihodnosti.
      Viri: Helena Blavatska: Isis Unveiled II, Alice Bailey: Esoteric Healing, Initiation Human and Solar, The Rays and The Initiations, A Treatise on Cosmic Fire.