Zakaj deliti dobrine?
Gary Gardner

Težnja po delitvi dobrin je globoko ukoreninjena v človekovi zgodovini. Večji del obstoja naše vrste - stotine tisočletij, ki smo jih preživeli kot lovci in nabiralci - so se skoraj vse dobrine delile. Prvotni ljudje so komajda poznali zasebno lastnino, z izjemo oblek, ki so jih imeli na sebi, in nekaj orodja ali orožja, ki so ga nosili s seboj. Pred iznajdbo kmetovanja je bila večina skupnosti potujočih - premikale so se iz kraja v kraj in sledile sezonskemu dozorevanju rastlin in migraciji živali. Ob takem načinu življenja so dobrine hitro postale težka bremena in kopičenje lastnine ni imelo pravega smisla.
      Še manj pa je bilo razlogov, da bi naravne vire, kot sta zrak in voda, obravnavali drugače kot skupno lastnino - če je "lastnina" imela sploh kak pomen v zavesti. Bolj verjetno so se stvari, kot so reke in gozdovi, obravnavale kot deli narave, ki niso pripadali nikomur ali pa so pripadali samo bogovom. Ker se je toliko življenja odvijalo v skupnosti - od iskanja hrane do prehranjevanja, igranja in molitve - je bila osebna lastnina v vsakem primeru v glavnem nepotrebna in je lahko dejansko nekoga ločila od skupnosti. To drži še danes, čeprav ljudje v svoji vnemi za pridobivanje bogastva tega pogosto ne upoštevajo.
      Ko so se ljudje pred približno 10.000 leti začeli ukvarjati s kmetijstvom, so zanesljive zaloge hrane omogočile naselitev in lastnina je postala nekaj vsakdanjega. Skupaj z lastništvom pa je prišla skušnjava in posamezniki so želeli imeti premoženje izključno zase ali za svoje družine - skušnjava, ki je postala sila, ki je ločevala vse naslednje civilizacije. Vendar so si številne družbe prizadevale, da bi zavarovale interese širše skupnosti: v Rimu so npr. pobirali davke za plačilo vodovodov in srednjeveški Evropejci so določili skupne pašnike.
      V zadnjih treh stoletjih pa je s poveličevanjem posameznika, ki je izšlo iz razsvetljenstva (spomnite se simboličnega izreka francoskega filozofa Reneja Descartesa "Mislim, torej sem"), zasebna lastnina postala temelj sodobnih, tržno usmerjenih gospodarstev. Danes se lastniške pravice skupaj z ekonomijo prostega trga še naprej širijo, in to ne le na vedno več nepremičnin, temveč tudi na področja, ki si jih nismo nikoli predstavljali kot zasebna. Vodo, ki jo črpajo iz izvirov, ki so skupna last, podjetniki v vedno večjih količinah polnijo v steklenice in prodajajo ter imajo od tega dobiček - celo tržijo jo s tankerji po vsem svetu. Okrožno pritožbeno sodišče iz Washingtona je leta 1988 razsodilo, da se matematična formula lahko patentira - s čimer so dovolili, da formula postane zasebna last, nekateri komentatorji pa so se spraševali, ali bi Einstein lahko izvajal pritisk na trg zaradi praktične uporabe svoje formule E=mc 2. Tudi samo življenje postaja lastnina: ameriška vlada je želela patentirati genetski material domorodcev iz Paname in s Salomonovih otokov; uspelo ji je celo patentirati vrsto celice človeka iz Papue Nove Gvineje (patent je bil kasneje "zavrnjen").
      S tem ko se zasebna lastnina vse bolj sprejema in ko javni sektor v številnih družbah vse bolj izgublja, se vedno več svetovnega bogastva nahaja v zasebnih rokah. Resnična je tudi druga plat - da se deli manj svetovnega bogastva - kajti zasebno bogastvo stremi k temu, da se kopiči za zasebno uporabo. Za vsakogar, ki ga skrbi zaradi tako nastalih prevladujočih neenakosti - 20 odstotkov najbogatejših na svetu je sedaj 60-krat bogatejših od najrevnejših 20 odstotkov, prepad je sedaj dvakrat večji kot sredi šestdesetih let - je to nič kaj spodbuden in na videz kar neustavljiv trend.
      Ta vedno slabša porazdelitev bogastva je vzrok za vse bolj nezdravo okolje, kajti potrošniško naravnana gospodarstva pospešujejo vse bolj intenzivno uporabo materialov in energije, ki jo lahko še dodatno zaostri struktura zasebne, individualizirane porabe, saj le-ta v številnih primerih zahteva daleč večje količine materiala in energije kot pri delitvi.
      Raziskovalci z inštituta Wuppertal iz Nemčije in z inštituta Factor 10 v Franciji so med drugim ugotavljali, v kolikšni meri sedanja poraba presega globalne meje, in ocenili, da bo moral svet kot celota zmanjšati porabo materialov za približno polovico. Šele potem bi lahko bilo gospodarstvo stabilno. Največ omejitev bo moralo biti v industrijskih državah: nekateri analitiki menijo, da bi te države lahko zmanjšale uporabo materialov na samo 10 odstotkov sedanjih ravni, ne da bi se pri tem pomembno zmanjšala kakovost življenja. Predlagali so kar nekaj načinov, s katerimi bi lahko dosegli ta ambiciozni cilj, vključno z recikliranjem osnovnih materialov, kot sta papir in kovina, s preoblikovanjem izdelkov in z zamenjavo potratnih postopkov (kot je na primer zamenjava vsakodnevne vožnje z delom na daljavo).
      Manj znana v tej dobi vse bolj živahne privatizacije je oživitev starega načina delitve v skupnosti. Osnovni motiv delitve je lahko socialni, okoljske koristi pa so precejšnje. Še več, te koristi niso samo teoretične, temveč so se dobro izkazale na treh primarnih področjih človekove dejavnosti: pri uporabi avtomobilov, v bivalnem prostoru in pri prostovoljnem delu. V naslednjih poglavjih obravnavamo, kako ti načini delujejo v resničnem okolju.

Avtomobili
Na začetku devetdesetih so analitiki nizozemskega ministrstva za promet z zaskrbljenostjo opazili, da število avtomobilov v državi močno narašča. Število avtomobilskih lastnikov se je v dvajsetletnem razdobju kar potrojilo: od dveh milijonov v sedemdesetih letih na več kot šest milijonov in pričakuje se, da bo do leta 2010 doseglo osem milijonov. V strahu pred morečo prenatrpanostjo in onesnaževanjem, ki sta preplavila kraje, kot sta Mexico in Bangkok, so skušali nizozemski projektanti preprečiti naraščanje števila zasebnih vozil z omejitvijo parkiranja, pospeševanjem uporabe avtobusov in koles in ustvarjanjem drugih pobud za zmanjšanje uporabe vozil. Podprli so tudi skupno uporabo avtomobilov, tj. novo zamisel, ki se je hitro razširila po Evropi.
      V Amsterdamu se lahko prebivalci npr. vključijo v program skupne uporabe Autodelen s plačilom depozita 250 ameriških dolarjev, od katerih jim povrnejo 95 odstotkov, ko zapustijo program. Agencija avtomobile namesti po vsem mestu na posebnih parkirnih prostorih, ki so rezervirani in označeni za skupno uporabo. Član lahko avtomobil vnaprej rezervira ali pa ga prevzame kar na mestu, če je na voljo. Potem pride peš ali s kolesom do avtomobila, ki je navadno parkiran nekaj blokov stran, in uporabi elektronsko kartico, da odpre zaklenjeno škatlo, ki je nameščena na zapornici pred parkirnim mestom. Poleg ključev avtomobila je v škatli pogosto tudi stereo sprejemnik. Na koncu meseca prejme član račun za mesečno članarino in stroške uporabe, ki temeljijo na uporabljenih urah in prevoženi razdalji.
      Skupna uporaba avtomobilov ni namenjena tistim, ki uporabljajo avtomobil kot osnovno prevozno sredstvo. Za vsakodnevne uporabnike avtomobilov, ki se vozijo iz predmestij in nimajo druge možnosti, je predraga. Ljudem, ki prevozijo manj kot 16.000 km na leto in lahko uporabijo javni prevoz, kolo ali pa hodijo peš, pa poveča mobilnost, saj tem načinom dodaja novo prožno in gospodarno možnost - omogoča namreč, da se lahko odrečejo lastnemu avtomobilu.
      Skupine, ki skupno uporabljajo avtomobile, imajo kakih 70.000 članov v 300 mestih v Nemčiji, Švici, Avstriji, na Danskem, Švedskem, Irskem, Nizozemskem in v Italiji. Pred kratkim je zasnova dobila skromne temelje tudi v Severni Ameriki. Šest kanadskih mest že ima ali pa načrtuje pobude za skupno uporabo avtomobilov, v Združenih državah Amerike pa tak sistem deluje v Portlandu, medtem ko v Seattlu pravkar začenjajo z njim.
      Sociolog David Riesman je v petdesetih letih zapisal, da so prebivalci mest in predmestij "osamljena množica": živimo in delamo nekaj metrov stran od stotin ljudi, ne da bi poznali njihova imena, kaj šele njihove življenjske zgodbe. Upravičeno lahko predpostavljamo, da večina mestnih prebivalcev občuti protislovje te anonimnosti in ceni zasebnost, ki jo nudi, vendar obžaluje izgubo medsebojne povezanosti. Drugačne ureditve življenja, ki skušajo ponovno vzpostaviti to povezanost - s skupnim bivanjem, na primer - pogosto prevesijo ravnotežje v drugo smer: v zameno za močnejše socialne povezave se prebivalci odrečejo precejšnjemu delu neodvisnosti in zasebnosti. V sodobnih družbah se je iskanje ravnovesja med družinsko zasebnostjo in življenjem skupnosti izkazalo za težavno.

Sobivanje
V zgodnjih sedemdesetih letih je skupina socialnih pionirjev na Danskem začela poskus z vrsto skupnosti, ki je znana pod imenom sobivanje - tj. oblika sodobne vasi, ki ima sedaj trdno oporo že v več državah. Tipična vas, ki jo načrtujejo prebivalci in je namenjena izgradnji močnih vezi v skupnosti, je sestavljena iz skupin 10 do 40 gospodinjstev, ima vsako svoje stanovanje ali hišo. Zasebnost je cenjena in spoštovana, vendar model in kultura skupnosti spodbujata medsebojno sosedsko delovanje in delitev. Prebivalci si delijo nekatere prostore, navadno "skupno hišo" za srečanja, rekreacijo in občasne skupinske obroke, v nekaterih primerih pa tudi delavnice, vrtove in dvorišča. Skupnosti se samoupravljajo, kar tudi spodbuja vzajemno delovanje; odločitve na ravni skupnosti se sprejemajo na podlagi konsenza. Skratka, videti je, da sobivanje zagotavlja socialno povezanost, ki si jo številni ljudje želijo, pri čemer je prepuščeno vsaki družini posebej, da se sama odloči, v kolikšni meri se bo vključila.
      Te vasi se uveljavljajo. Več kot 200 jih deluje na Danskem, kjer je 10 odstotkov vseh novih stanovanj sobivanjskih. Sobivanje se je nekoliko bolj kot skupna uporaba avtomobilov razširilo tudi v Severno Ameriko. V Združenih državah Amerike in v Kanadi uspeva približno 55 sobivanjskih skupnosti - vse so bile zgrajene od poznih osemdesetih let naprej - še dodatnih 150 pa je načrtovanih. Število prebivalcev je še vedno skromno - 3.000 v primerjavi s skupnim številom prebivalstva ZDA in Kanade, ki znatno presega 300 milijonov - vendar porast zanimanja in značaj pionirskih skupnosti nakazujeta, da je gibanje širše privlačno.

Osebni čas in znanja
Četudi bi si delili vse avtomobile in domove, vse orodje in igrače, ali celo vse predmete, ki nas obkrožajo - bi bili še vedno lastniki nekega večjega, zasebnega vira: svojega osebnega časa. Toda tudi čas je mogoče, podobno kot lastništvo predmetov, deliti, posebno v obliki vzgoje, poučevanja, inštrukcij ali drugih oblik prostovoljnega dela. Podobno kot delitev dobrin gradi skupnost prostovoljno delo v prostem času, tudi podpre lahko napore za zdravo okolje - s prostovoljnim čiščenjem smeti ob rečnih bregovih ali reševanjem ptic, ki jih ogroža razlitje nafte. Vendar - kdo pa ima v svetu, v katerem staršem komaj uspe postaviti vnaprej pripravljene žitarice na mizo, čas za več prostovoljnega dela?
      Bolj plodno vprašanje bi lahko obravnavalo način, kako lahko "premaknemo" ugodni učinek časa in ga sedaj porabimo za prostovoljno delo. Način, ki ga je zasnoval Edgar Cahn z inštituta Time Dollar v Washingtonu, je uporaba novega orodja, znanega pod imenom "krediti za storitve". Delujejo na naslednji način: Predpostavite, da je vsaka ura prostovoljnega dela določene osebe, npr. v posvetovalnici za pravno pomoč, v kuhinji, kjer se brezplačno deli juha, ali na sosedovem domu, zapisana v elektronski bazi podatkov kot en "kredit storitev". Predpostavite tudi, da ta prostovoljec, imenujmo ga Viktor - starejši mož s stalnimi dohodki - potrebuje nekoga, ki bi mu popleskal kopalnico. Ne more si privoščiti pleskarja, je pa preveč ponosen, da bi zaprosil za pomoč. Vendar si je prislužil kredit za storitev in lahko brez zadrege uporabi ta kredit, da mu drug prostovoljec opravi pleskanje. V tem preprostem primeru je kredit storitve podvojil velikost "trga" prostovoljnih storitev; namesto, da bi samo Viktor prispeval uro dela za skupnost, je tu še pleskarjev prispevek ene ure. Ko se pridruži več prostovoljcev z več sposobnostmi, se trg prostovoljnega dela poveča. Krediti za storitve v bistvu odprejo prikrit vir bogastva v vsaki skupnosti: čas in energijo ljudi.
      Programi kreditov za storitve delujejo v več kot 150 skupnostih v Združenih državah Amerike in se sedaj uporabljajo tudi na Japonskem in v Veliki Britaniji.

Ponovno odkrivanje vezi, ki povezujejo
Tako javni kot zasebni sektor sta začela še posebej v industrializiranih državah priznavati vlogo, ki jo lahko organizirana delitev odigra pri izgradnji bolj uravnoteženih skupnosti. Mesta Takoma Park, Maryland in Berkeley v Kaliforniji vodijo posojevalnice orodja, kjer si lahko prebivalci izposodijo različna električna in ročna orodja tako kot knjigo. V Kopenhagnu imajo na voljo kolesa, ki jih brezplačno uporabljajo v mestnem središču, kar prispeva k hitremu mestnemu prevozu brez onesnaževanja. Podjetja v nemških mestih so organizirala načine za povezavo voznikov s potniki, ki so potrebovali prevoz, ali za povezavo stanovalcev, ki so načrtovali odsotnost, z osebami, ki so potrebovale kratkoročno namestitev. Vse te oblike delitve povečujejo učinkovitost materialov in s tem zmanjšujejo vpliv na okolje, pri tem pa celo okrepijo družbene vezi.
      Z delitvijo lahko začnejo tudi posamezniki in soseske. Prebivalci lahko sami prevzamejo pobudo in presodijo, v kolikšni meri uporabljajo stvari, ki so v njihovi lasti, in ali so jih pripravljeni deliti. Ali mora imeti vsaka družina svojo kosilnico? Svoj komplet prtljage? Svojo opremo za kampiranje ali svoje smuči? Predstavljajte si, kako bi poživili soseske, če bi prebivalci sledili zgledu sobivanjske skupnosti Almeda v Novi Mehiki in bi objavili seznam stvari, ki si jih sosedje lahko sposodijo. S širjenjem interneta in uporabo sosedske domače strani bi bila ta vrsta delitve danes lažja kot kdajkoli prej.
      Taka delitev se lahko zdi tuja v sodobnih družbah, ki vse bolj poudarjajo individualizem in zasebno lastnino. Vendar bi lahko postala zmagovalna strategija za te družbe - zmaga za njihove odtujene skupnosti in zmaga za njihovo izrabljeno okolje. V bistvu bi Descartesov stavek, ki je odprl sodobno ero individualizma - "Mislim, torej sem" - lahko naredil prostor za modrost ljudstva Ksosa iz južne Afrike: "Sem zato, ker smo mi." Ko bomo kot posamezniki ponovno cenili našo vraščenost v skupnost, bo delitev, podobno kot misel, postala naša druga narava.
      (Ta članek, ki je izvleček iz julijske/avgustovske številke revije Worldwatch (1999), je ponatisnjen z dovoljenjem inštituta Worldwatch iz Washingtona, D.C.)